Biti pridni

Zadnjič debatirava s prijateljico, psihoterapevtko zakaj najine stranke oziroma klienti tako pogosto uporabljajo besedico priden. Njihovi otroci so bodisi pridni ali poredni, so pridni v službi, pridno sodelujejo na raznih dogodkih v okviru družine ali soseske, pridno se tuširajo, pridno skrbijo za hišo, vrt in okolico ter pridno kosijo travo. In tako naprej.

Obema ta beseda nekako ni najbolj pri srcu in strinjali sva se, da verjetno zato, ker imava obe priložnost spoznavati, kaj je naredila v osebnosti posameznikov in njihovih pričakovanj v obdobju odraščanja in ugotavljava, da je storila veliko več škode kot morebitne koristi. Sedaj se zagotovo čudite, saj tudi vi sami veliko krat ponosno poudarite, da ste pridno postorili to in ono.

Ja, seveda se pomen te besede lahko uporablja v različnih situacijah, sama se bom v tokratnih razmišljanjih bolj omejila na eno od mojih področij strokovnega dela, torej bolj na vzgojno tematiko ter kakšen pomen ima v obdobju oblikovanja otroka in kasneje najstnika pričakovanje, ki se skriva v besedi »priden«.

Sama menim, da ko smo pridni, smo pravzaprav koristni, kot naj bi bil po etimologiji pomen besede priden. Vendar je moje vprašanje, ali res želimo biti zgolj koristni. Komu? Zakaj? Kaj je z našimi individualnimi potrebami, željami, sanjami, hotenji? Zdi se mi, da če moraš biti koristen, torej priden, težje izkazuješ in kažeš svojo talente, sposobnosti in se tako z večjo muko zoperstavljamo zahtevam drugih, ki so morebiti za nas škodljive ali nekoristne. Ne upamo si reči ne in zaščititi lastno osebnostno integriteto.

Biti koristen pomeni biti ubogljiv, brez neke lastne energije ali vizije.

Kaj je to priden otrok? Ker mnogi starši uporabijo takšno besedno zvezo pa mene včasih kar zaskrbi, zakaj bi moral biti ciciban priden? Ali to pomeni, da mirno sedi na mestu, kamor ga posadijo starši in ne teče okoli po prostoru? Ali je priden in ubogljiv, ker v vsem uboga starše oziroma pomembne druge? Mislite, da so otroci »pridni« sami po sebi? Menim, da ima vsak zdrav otrok v sebi ogromne količine energije, ki jo mora dati ven in starši smo tisti, ki naj bi ustrezno usmerjali in otroka motivirali, da je fizično aktiven, da pač pokuri energijo in se posledično od utrujenosti umiri. Seveda je pomembno, da ima otrok omejitve in postavljene zahteve, kdaj in kje lahko teče, se igra, pleza, ker mu s tem kreiramo polje varnosti, da lahko raziskuje svoje okolje in se sprošča.

Otrok naj ne bo priden temveč naj bo radoveden, pogumen, sposoben splezati na primer na igralo sam, še boljše na kakšno drevo, kot smo to počeli mi, že rahlo starajoči državljani v naših časih igranja na prostem, ko se je vedelo zgolj to, da ko je mama z balkona zavpila, da je čas za večerjo, smo vedeli, da moramo počasi domov.

Priden posameznik nima poguma odstopati od povprečja kajne? Temveč se ubogljivo podredi vsem normam, ki se zahtevajo, ne razvija ali izkazuje svoje kreativne moči ali nadarjenosti temveč vse to v sebi zatre, ker se boji, kaj bodo drugi rekli, torej, da ni priden.

Sama nisem pridna in moji hčerki nisem nikoli rekla, naj bo pridna. Ker kaj pa to pomeni za otroka? Vzgajala sem jo, da mi na moje omejitve poda njene argumentirane trditve, ki naj me prepričajo v njen prav in v tej njeni mentalni kreativnosti, kako me bo premagala, je bila izjemno sposobna in inovativna. Hotela sem, da obdrži otroško navihanost, sproščenost in nedolžnost iskanja odgovorov, kar menim, da ji je uspelo, ker ni bila pridna temveč je bila radovedna, igriva in spoštljiva do meja drugih soljudi.

Še sami razmišljajte o tem, ali ste vi sami pridni in ali to zahtevate od vaših otrok. Otroku recite, naj bo ustvarjalen in inovativen, naj izkazuje svoje sposobnosti. Sami mu bodite zgled.