Trening osebne rasti

“Mir dosežemo, ko ničesar ne pričakujemo, ampak samo dajemo, dajemo in dajemo – brezpogojno – vse kar imamo in kar smo.” Šri Činmoj

Nov dan se prebuja v zarji jutranjega sonca, ki še sramežljivo skriva svoje žarke za gorami, ptički pojejo jutranjo budnico vsem, ki želijo prisluhniti zvokom narave in moji lahni koraki puščajo sled v travi, ki je ovlažena z nežnostjo jutranje rose. V meni prevevata radost življenja napolnjena z ljubeznijo vesolja in notranji mir, ki išče svoj navdih v blaženosti jutranjega prebujanja. V takšnih trenutkih se zdi življenje kot ena sama poezija, prepojenost telesa z življenjsko energijo daje človeku občutek silne moči s katero bi lahko premikal gore. Pa se vprašam: “Je lahko še kaj lepšega, mogočnejšega kar bi lahko polepšalo življenje oziroma naredilo življenje še srečnejše?” Če se znate vživeti v opisan trenutek potem si boste znali odgovoriti tudi na zastavljeno vprašanje.

Bolj kot odgovor na zastavljeno vprašanje je pomembno vedenje o tem, kako priti do stanja, ko začutimo oz. zaživimo življenje s polno mero radosti, brezpogojne ljubezni in notranjega miru. Že pred časom sem prebral, da je najtežje v življenju biti s človekom človek. K tej misli lahko dodam, da vsaj tako težko, če ne še malček težje, je živeti Resnico. Ko dosežemo to dvoje, torej da smo s človekom človek in da živimo resnico, se lahko nadejamo tistega po čemer, verjetno, vsi najbolj hrepenimo – notranjega miru. Kako to doseči nas uči misel Šri Činmoja, ki pravi: “Mir dosežemo, ko ničesar ne pričakujemo, ampak samo dajemo, dajemo in dajemo – brezpogojno – vse kar imamo in kar smo.”

Če si ogledamo zadnji del misli bi lahko zapisali, da mir dosežemo, ko ničesar ne pričakujemo, ampak samo dajemo, dajemo in dajemo – brezpogojno ljubezen (ko smo s človekom človek) in živimo Resnico. Pa si vse skupaj poglejmo malo podrobneje.

Če želimo doseči notranji mir, potem mora biti naša daritev tistega kar imamo, iz ljubezni in seveda brezpogojna. In če želimo biti s človekom človek, smo to lahko samo pod enim pogojem, to pa je, da smo sočutni, razumevajoči, strpni .. in da vse to delamo in podarjamo z brezpogojno ljubeznijo. Seveda se moramo zavedati, da moramo vse to najprej imeti sami, sami v svoji notranjosti, v notranjosti svojega srca in miru. Naslednje logično, samoumevno vprašanje pa je, kako priti do tega, kako to doseči? Odgovor: živeti Resnico. Živeti Resnico, pomeni tudi imeti svojo osebno integriteto, pomeni biti kar smo.

Biti s človekom človek pomeni, da do človeka vzpostavimo odnos brezpogojne ljubezni, da ga sprejmemo takšnega kot je, da ga razumemo in ga ne poskušamo spreminjati. Po drugi strani to pomeni, da ga ne kritiziramo, ne obsojamo in se ne pritožujemo čezenj.
V zapisu Od odnosa do .. do brezpogojne ljubezni je razloženo kdaj človek lahko deluje z brezpogojno ljubeznijo, zato te poti na tem mestu ne bom opisoval.

Če želimo biti, delovati v smislu trditve biti s človekom človek, se je potrebno zavedati, da moramo biti najprej s samim seboj človek. To pa pomeni, da se najprej sprejmemo takšne kot smo. Joj, pa saj to je skoraj nemogoče. Kako naj se sprejmemo, ko nam okolje na vsakem koraku kaže vse naše napake, pomanjkljivosti in še vse ostale negativnosti, ki jih posedujemo in odsevamo, pohval, ki nam bi dvignile samozavest in lažje sprejemanje samega sebe, pa je bore malo. Drage in dragi moji kje pa piše, da moramo sprejeti samo svoje pozitivne strani? Sprejeti samega sebe pomeni sprejeti se takšnega kot si: z vsemi pozitivnimi kot tudi z vsemi negativnimi lastnostmi, tako s svojo svetlo kot tudi s svojo temno stranjo. Dokler bomo živeli v dualnosti bomo imeli pozitivne in negativne lastnosti, jaz, ti, on skratka mi vsi.

Ste že kdaj iskali vsa nasprotja, ki so v vas? Če ste, potem ste se lahko tudi zavedali pestrosti in zanimivosti vas samih. Vam je vse to premalo ali preveč, da bi se lahko sprejeli? Se morda ne sprejmete zato, ker imate občutek, da vas ne sprejema okolje oz. da vas ne sprejemajo ljudje? Saj če dobro pomislimo: mati Narava nas sprejema, pa oče Vesolje tudi? Kdo nas pravzaprav ne sprejema? Ali nismo mogoče mi sami tisti prvi, ki se ne sprejemamo? In, ko s tem občutkom hodimo po bližnji in širši okolici, imamo občutek, da nas ne sprejemajo tudi drugi. Toliko o sprejemanju samih sebe. Kako pa je kaj z našo ljubeznijo do nas samih? Znamo biti ljubeči sami s seboj? Se znamo pohvaliti, kadar naredimo kaj dobrega? Si upamo privoščiti stvari, ki si jih srčno želimo ali si mislimo, da se česa takega ne zaslužimo? Ja, velikokrat se zgodi, da pozornost, ljubezen ipd. raje najprej namenimo drugim z mislijo in željo, da jih bomo osrečili oz. jim polepšali trenutek. V trenutku samega dejanja smo veseli in zadovoljni tudi mi, ko vidimo zadovoljne in nasmejane obraze drugih. Toda čez nekaj časa, ko se razdajamo in razdajamo, pa se vseeno pritihotapi misel, ki pričara kanček nezadovoljstva, in šepeta: “Kaj pa jaz? Kdaj bom pa jaz zares srečen?” Odgovor je: “Takrat ko boš poskrbel sam zase in za svojo srečo (vsak sam je svoje sreče kovač) in ko se boš zavedal, da vse kar delaš v prvi vrsti delaš zase.”. Ko imamo to zadnje ozaveščeno, ko znamo poskrbeti zase in smo tudi do sebe ljubeči, se bomo lahko sprejeli takšne kot smo, saj smo edinstveni, enkratni in unikatni. V takšnem stanju pa smo sposobni dajati, dajati in dajati z brezpogojno ljubeznijo in uživati življenje s polno žlico.

Živeti Resnico najprej pomeni usklajenost naših misli, besed in dejanj, da so eno. Ko nam uspe živeti Resnico, nam je takšen način življenja v veliko pomoč pri iskanju notranjega miru, pravzaprav je to pot, ki nas popelje do osebnega zadovoljstva, ki temelji na notranjem miru. Veliko misli se poraja v naših možganih za katere niti ne vemo od kod so se vzele. Pač, vse misli dobimo iz vesolja od nas pa je odvisno katere bomo sprejeli, se poistovetili z njimi in jih gojili do te mere, da jih bomo tudi uresničili.

Pri opredelitvi resnice si lahko pomagamo z mislijo, ki je zapisana v knjigi H. Hesseja Sidhartha, kjer piše, da je nasprotje vsake resnice tudi resnično. Iz tega sledi, da je vse res, pomembno je le iz katerega zornega kota gledamo. Pa kljub vsemu zase vemo, kdaj govorimo in živimo resnico (z našega zornega kota). Če želimo živeti Resnico je potrebno najprej spoznati, da še tako majhna neresnica (laž) ni resnica in ni sprejemljiva. Potrebno je predvsem ozavestiti, kako lahkotno in sproščeno je življenje, ko govorimo in živimo Resnico.

Naj se za zaključek povrnemo k misli o tem kako dosežemo mir. Kot pravi Šri Činmoj, ga dosežemo, ko ničesar ne pričakujemo, ampak samo dajemo, dajemo in dajemo – brezpogojno – vse kar imamo in kar smo. Ko uspemo biti s človekom človek imamo v sebi veliko brezpogojne ljubezni in ko k temu dodamo še življenje z Resnico smo človek z močno osebno integriteto. In kaj dajemo? S pomočjo brezpogojne ljubezni dajemo, širimo, sejemo… med ljudi sočutje, razumevanje, spoštovanje in mir, notranji mir ter osebno zadovoljstvo.

Sonce s svojimi zadnjimi žarki nežno boža vrhove gora, ki so za mojim hrbtom, jaz pa uživam v pogledu večerne rdeče žareče zarje, ki daje slovo današnjemu dnevu. Za menoj je še en dan in tudi ta dan sem preživel po najboljših močeh kot sem vedel in znal biti s človekom človek ter v iskanju (svoje) Resnice. Zato se materi Zemlji in očetu Vesolju globoko v srcu zahvaljujem za življenje, ki ga živim, in zdravje, ki ga imam, ter za preživet dan, ki je bil prežet z izkušnjami potrebnimi za mojo osebno rast.
Jutri je nov dan z novimi izzivi in radostmi.