Paradoksalno je, da se nam kaže kot brezčasnost, a zanjo od vsega potrebujemo največ: časa!
Zato pravijo, da so si najbolj blizu bratje in sestre, saj skupaj preživijo največ časa. Če ga. V dobi digitalne tehnologije, kjer imajo otroci pogosto raje prenosne telefone in računalnike kot brate in sestre, in mislijo, da so virtualni svetovi na ekranih veliko zanimivejši od realnih medosebnih druženj, se izgublja pomen bližine. Ki je ni, ker ne starši ne otroci ne vzgojitelji in učitelji ne investirajo dovolj časa v bližino.
Tudi odrasli nismo na boljšem: zdravniki, ki bi morali za ustrezno diagnozo poslušati zgodbo našega življenja, za to nimajo časa. Pogovoru je namenjenih nekaj minut, v katerih človeka ni mogoče spoznati, kaj šele vzpostaviti bližino z njim!
Premnogi šefi v službah zadnja desetletja svojih delavcev in uslužbencev osebno sploh ne poznajo več.
Tudi sosedski odnosi izgubljajo zaupljivost in občutek bližine.
Da o razdalji med ljudmi in politiki ne govorimo. Če že komunicirajo z nami, državljankami in državljani, potem nam predvsem govorijo, kako se mudi, kako je ura pet do dvanajstih ali že čez, kako nujno in po hitrih postopkih moramo sprejeti zakone in odločitve, usodnega pomena za naše življenje. Namesto da bi si za to, kdo smo in kam hočemo, vzeli veliko, največ prav – časa!
Množični mediji, ti najpomembnejši oblikovalci pomenov in smislov, ki jim sledimo, nas ne nagovarjajo, da bi preživeli več časa v miru sami s seboj in drug z drugim. Prav nasprotno! Še tisto malo prostega časa, ki ga imamo po predolgih službenih dneh na voljo, begamo sem in tja. Očetje in matere, babice in dedki se spreminjamo v taksi službe za razvoz otrok na najrazličnejše zunajšolske dejavnosti. Konce tednov številne družine ne preživljajo več na skupnih izletih in ob mizi z družabnimi igrami, pesmijo ali molitvijo, temveč v nakupovalnih centrih, kjer niso skupaj, temveč vsak sam zaziban v svoj potrošniški svet.
Ko sem bila mlada mamica, sem že prebirala v ženskem časopisju izjave slavnih filmskih igralk, manekenk in pevk o tem, da imajo malo časa za otroke, ampak ga pa takrat, ko so z njimi, preživljajo kvalitetno. In sem nasedla. Na čer teh floskul o kvalitetnem času ter bila premalo časa s partnerji in otroki. Mlada še nisem dojela, da čas merimo z merilno enoto ur.
Bližina ne terja samo dolgih ur fizične prisotnosti, zahteva leta in leta zvestobe, v kateri je najpomembnejša časovna razpoložljivost. Da sem zate na razpolago. In da si ti na razpolago zame. Da sva drug z drugim v pogovoru, v poslušanju, v tišini, v mirovanju. V objemanju in ljubezni. Samo ta čas je pomemben, ko umiramo; to, kar smo dali in dobili v tem času bližine je edina vredna prtljaga za potovanje skozi vrata smrti v razsežja skrivnosti, kamor pripotujemo vsi.
Iz knjige Čas za modrost, Manca Košir
