Imamo različne navidezne prijatelje, tudi »strahci« sodijo med njih. Taki, kot jih poznajo otroci, in tudi taki, ki strašijo odrasle ljudi. Slednji so šele pošasti, ki se jih kljub vztrajnemu odganjanju težko spregleda.
Strah vztraja, vse dokler ga ne SPREJMEMO. Šele ko si dovolimo strah OBČUTITI, ga lahko tudi prepoznamo, kaj sploh je. Je sel, ki nosi sporočila. Je poštar, ki vztrajno trka na naša vrata ter zahteva pozornost, saj ima za nas paket. Pošiljko, ki smo jo sami naročili.
Strah nam želi povedati, da imamo v sebi določena prepričanja in vzorce, ki niso v skladu z našim resničnim Jazom. Če bi namreč bili, bi občutili radost in umirjenost. Strah je barometer, ki nam kaže, kaj nosimo v sebi … opozarja na tisti del nas, ki potrebuje pozornost in spremembo.
Kadar ga hvaležno sprejmemo, nam preda namenjeno sporočilo in odide. Strah se ne zadržuje, ko mu enkrat dovolimo, da opravi svoje delo.
Če ga podite in ne odprete vrat, bo vztrajno trkal in se vedno znova vračal v še bolj intenzivni obliki. Bolj boste kričali, naj odide, močneje bo tolkel po vratih. Če bo potrebno, vam bo tudi hišo obrnil na glavo. In verjemite, da jo bo! Sami ste ga povabili v svojo izkušnjo, da vam izroči pomembno sporočilo o vas samih in če vam mora sesuti hišo, da ga sprejmete, jo tudi bo.
Zato, čim zaslišite »strašni zvonček«, odprite vrata in izrecite dobrodošlico strahu. Povprašajte ga, kakšno sočno informacijo vam danes prinaša o vas samih. Povedal vam bo. Sprejmite pošto in se zahvalite za novo informacijo, ki vam bo pomagala življenje postaviti nazaj v ravnovesje in harmonijo.
To je namreč delo »baubau-a«… zato je bil ustvarjen.
Zdaj bo lažje, a ne …
~ Estera ~
(april 2014)
