Rešitev za človeštvo – Vse več meritev kaže, da bosanske piramide, naj se jih še tako trudijo očrniti, sploh niso grobnice, temveč zatočišče z zdravilnimi energijami.
Pred dvema letoma sem šla iz čiste radovednosti prvič pogledat tako imenovane bosanske piramide v visoški dolini nedaleč od Sarajeva. Nisem vedela, kaj naj sploh pričakujem. Slišala sem, da neki bosansko-ameriški znanstvenik trdi, da so piramide delo prastare civilizacije, da so starejše in večje od egipčanskih ter da je pod njimi razpreden velik labirint podzemeljskih rovov, ki skrivajo presenetljive skrivnosti. Prišla sem kot dvomljivka, vrnila sem se kot »vernica«.
Nekaj me je vleklo, da sem šla spet v Visoko. Čeprav skoraj do dneva odhoda nisem bila prepričana, ali bom res šla, sem potem naletela na sogovornika, ki je zagotovo najprimernejši, na dr. Semirja Osmanagića, odkritelja piramid. Oziroma na tistega »norega Bosanca, ki sam koplje rove po Bosni«, kakor se mu posmehuje del arheološke in zgodovinske stroke, ki noče verjeti najdbam v dolini Visoko. Vsak znanstvenik, ki je prišel tja, meril in štel, tehtal argumente, ocenjeval dokaze, je odšel z globokim prepričanjem, da je v Visokem v resnici živela civilizacija, mnogo naprednejša od naše. Pa ne samo ena.
Ko je dr. Osmanagić leta 2005 odkril prvo piramido, poimenoval jo je piramida Sonca, ki se dviga točno nad Visokim, se je pojavilo vznemirjenje v arheološki in sorodnih znanostih. Takrat je omenil, da bodo verjetno našli pod piramidami ali v okolici tudi podzemeljske rove. Poklical je otroke iz okoliških krajev – oni pač vse vedo, je rekel – in jih prosil, ali mu lahko pokažejo kakšne skrite jame, pečine. Pokazali so mu sedanji vhod v rove v Ravnem; bil je tako majhen, da so se morali splaziti skozenj. Naleteli so na nekoliko razširjen del, ki pa se je tudi takoj končal in so ga poznali tudi domačini, misleč, da gre za naravno pečino. A dr. Osmanagić je po svodu, izdelanem pravilno polkrožno, menil, da je to delo človeških rok in prvi dokaz o podzemnih rovih. Tako se je začelo izkopavanje v Ravnah.
Še pred dvema letoma je bilo izkopanih okrog 300 metrov rovov, zdaj pa jih je že približno za kilometer. Toda do vznožja piramide Sonca je še daleč, še vsaj kilometer in pol, če ne dva. Strokovnjaki so presodili, da so doslej očistili in izpraznili manj kot pet odstotkov podzemeljskih rovov, ki se razpredajo kot pravi labirint. V teh rovih stojijo megaliti, veliki kamni, ki jih poznamo tudi iz drugih kultur v zgodovini. Tukaj jih je na stotine. Nekateri so manjši, težki sto ali nekaj sto kilogramov, so pa tudi zelo veliki, tehtajo okrog osem ali celo 40 ton in so delo človeških rok.
Dr. Semir Osmanagić je povedal, da so jih prišli pogledat strokovnjaki z vsega sveta in z meritvami ugotovili, da so postavljeni točno nad podzemnimi vodnimi tokovi. Prav na sredi megalita, vendar 22 metrov pod zemljo, vodni tok udarja v naravno prepreko in se cepi v dva dela. To mesto je energijsko zelo močno. Vzorce megalita so poslali v Zagreb na Inštitut za atomsko fiziko in tam so ugotovili, da gre za keramiko, ki je narejena s tehnologijo termalne obdelave. Blok je narejen iz dveh delov, iz 30 centimetrov osnove, na kateri je drugi del kot pokrov. Med njima je nekakšna zračna blazina. Točno v sredini pa je mineral kvarc, kamena strela.
Občutek neverjetne lahkosti. Podvodni tok sprošča energijo, ki aktivira kameno strelo, obkroženo s keramiko; ta vibrira, vibracija ustvarja elektromagnetno polje, ki ga lahko merimo. Namerili so dve frekvenci: 28 kilohercev (to je tudi frekvenca, ki so jo namerili na vrhu piramide Sonca), druga je 7,83 herca. Prve v naravi ne najdemo. Zanjo je treba imeti posebno tehnologijo. Kjerkoli so megaliti, so naleteli na točno to frekvenco. To pomeni, da se elektromagnetna energija giblje skozi rove, udarja ob zidove, kjer je zelo pogosto tudi kamena strela. Ko elektromagnetna energija udari v mineral, nastane pojav, ki ga znanost pozna kot piezoelektrični efekt, to je ustvarjanje ultrazvoka. To pomeni, da so tam namerili ultrazvok s 28 kiloherci. To pa je frekvenca, na kateri žogica za namizni tenis lebdi v zraku.
Ko ljudje obiščejo rove, se sproščajo, meditirajo, umirjajo; po pol ure ali eni uri povedo, da se počutijo lahke, kot da lebdijo. Torej je nekdo vedel, da je ta frekvenca dobra za duhovni razvoj.
Avtor: Milka Krapež
www.jana.si
