Ker ljudje zelo pogosto napak razumejo bolezen, verjetno ne bo odveč, če njenemu pomenu namenimo še nekaj besed.
Predstavljajte si, da je vsak človek krogla, izpolnjena z mavričnimi barvami. Pri zdravem, psihično in fizično uravnoteženem človeku je dokaj pravilna, brez večjih vdolbin in izboklin, ki bi pačile njeno obliko. Toda tudi na še tako pravilni krogli lahko nastanejo temne lise. To so tista področja v življenju, ki jim človek mora posvetiti posebno pozornost. So znamenje, da nečesa še ne obvlada, zato ga življenje postavlja pred preizkušnjo, da bi se tega naučil.
Šele ko se bo ustvarjalno posvetil »nepravilnostim« krogle, se bo povsem uravnotežil in zaživel v enosti. Vsi ljudje, tudi najbolj zdravi, niso idealno uravnoteženi – niso »popolna krogla« – kajti prav nepopolnost je človeka pripeljala v življenje, le v telesu ima možnost, da jih odpravi.
Če ne sprejmemo izzivov, ki nam jih prinaša življenje, se v resnici odvrnemo od izkušenj, ki smo si jih nabrali, da bi se za korak približali enosti. Življenje nam ponuja šolo, mi pa se od nje odvrnemo. Toda življenje je moder učitelj – vedno znova nam postreže z izkušnjo, ki bi nam pomagala duhovno rasti. Če na vse njegove poskuse rečemo »ne«, se slednjič odloči za najbolj korenito šolo – bolezen. Češ, zdaj, ko imaš izpit pred nosom – bolečine in druge težave – boš le spregledal!
Bolezen je torej izziv, možnost za duhovno rast. Če tudi tej preizkušnji obrnemo hrbet – se na vse načine bojujemo proti bolezni in je niti ne poskušamo razumeti – spet zavračamo dragocen izpit, ki bi ga morali opraviti. Bolezen sprejmimo kot zaveznico, prijateljico, ki nas želi opozoriti, kaj vse moramo spremeniti, da bi dosegli zdravje, enost in svetlobo.
Če bomo sprejeli izziv, bo sčasoma postala odveč – ničesar več ne bo, na kar bi morala opozarjati. Ko zbolimo, bodimo pozorni na to, kaj nam sporoča. Na katera področja našega življenja kaže z žugajočim kazalcem – na prav tista, od katerih smo v preteklosti bežali in se nismo marali spopadati z izzivi. Ko spregledamo vzroke bolezni, se lotimo njihovega odpravljanja.
Če jadikujete nad težavami, ki so se zgrnile nad vas, če obsojate bolečino, prilivate olje na ogenj. Raje na težave poglejte s hudomušnostjo, ljubeznijo. Aha, ti si še vedno tukaj, kaj mi imaš povedati? Če boste tako jemali težave in težavice, bodo izgubile moč nad vami. Spomnimo se besed sv. Mateja: »Ne upirajte se zlu« (stih 39) in »Ljubite sovražnike« (stih 44).
