Približujemo se času v letu, ko se celotni krščanski svet pripravlja na proslavljanje svoje najbolj veličastne svečanosti – na rojstvo Ustanovitelja svoje religije. Ko bo ta članek dosegel svoje zahodne naročnike, bo praznično in veselo že v vsaki hiši. V severno-zahodni Evropi in Ameriki bosta božično drevesce in bršljan okrasila vsak dom, cerkve pa bodo odete v zimzelen; običaj, ki izhaja še iz starodavnih navad poganskih Druidov, “zato, da bi se gozdni duhovi lahko zbrali ob zimzelenu, tako da jih do milejšega letnega časa ne bi prizadela zmrzal.” V rimo-katoliških deželah se na predvečer in noč “Božičnega večera” velike množice zgrinjajo k cerkvam, da bi izkazale čast voščenim podobam božanskega Otroka in njegove Deviške Matere, v njenem oblačilu “Kraljice Nebes”.
Za analitični um se zdi to razkošje bogatega zlata in čipk, bogato vezenega satena in žameta ter z dragulji okrašene zibelke, dokaj protislovno. Ko človek pomisli na revne, od črvov požrte, umazane jasli židovskega podeželskega gostišča, v katere so, če verjamemo Evangeliju, ob rojstvu položili, ker ni bilo boljšega zavetišča, bodočega “Odrešitelja”, ne moremo, da ne bi posumili, da pred oslepljenimi očmi preprostega vernika betlehemski hlev povsem izgine. Če to povemo z bolj mehkimi izrazi, to načičkano bahanje se zdi zlagano za demokratične občutke in resnično božanski prezir do razkošij “Sina Človekovega”, ki ni imel “kam položiti svojo glavo”. Še težje pa nek povprečen kristjan gleda na izrecno trditev,da:
“Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo,”
kot le na kaj več kot na retorično pretnjo. Rimska Cerkev je delovala modro, ko je strogo prepovedala svojim privržencem, da bi sami brali ali tolmačili Evangelije, in ko je puščala, tako dolgo kot je bilo le mogoče, da je Knjiga razglašala svoje resnice v latinščini – “glasu vpijočega v puščavi”. S tem je zgolj sledila starodavni modrosti – modrosti starih Arijcev, ki je tudi “pravična do svojih otrok”, saj sodobni hindujski častilec ne razume niti besede sanskrta, kot sodobni Parsi niti enega zloga Zenda in kot za povprečnega rimo-katolika latinščina ni nič bolj razumljiva kot hieroglifi. Rezultat je ta, da imajo – brahmanski Visoki Svečenik, zoroasterski Mobed in rimo-katoliški Papež, neomejene priložnosti za razvijanje novih religioznih dogem iz globin svojih lastnih domišljij, v korist svojih cerkev.
Po Angliji in Celini ob polnoči ta veliki dan naznanjajo veselo doneči zvonovi. V Franciji in Italiji je po praznični Maši v čudovito okrašenih cerkvah, “običaj, da prisotni po polnočnici sodelujejo pri prigrizku (reveillon), da bi lahko lažje zdržali nočne napore,” pravi knjiga, ki obravnava papeške cerkvene slovesnosti.
Ta noč krščanskega posta človeka spominja na Shivaratri privržencev boga Shive – veliki dan otožnosti in posta v enajstem mesecu hindujskega leta. Le, da slednjega, pred in po dolgem nočnem bdenju, spremlja dosleden in strog post. Na voljo nimajo nobenega reveillon ali pa kompromisov. Res pa je, da so oni le brezbožni “pogani”, zaradi česar mora biti njihova pot do odrešitve desetkrat težja.
Čeprav krščanski narodi sedaj univerzalno slavijo 25. december kot obletnico Jezusovega rojstva, pa izvorno ni bilo tako. Kot najbolj ganljiv praznik med krščanskimi prazniki so v zgodnjih stoletjih Božič pogosto združevali s praznikom Svetih Treh Kraljev (Epifanijo) in ju praznovali v mesecu Aprilu in Maju. Ker ni nikoli obstajal avtentičen zapis ali dokaz o njegovi istovetnosti, najsi v posvetni ali cerkveni zgodovini, je izbor dneva dolgo ostajal na izbiro; in šele v četrtem stoletju je na pobudo Cirila iz Jeruzalema Papež (Julius I.) ukazal škofom naj raziščejo in končno dosežejo neko soglasje v zvezi z domnevnim datumom Kristusovega rojstva.
Njihov izbor je padel na 25. december – kar se je odtlej izkazalo za najbolj ponesrečen izbor! Dupuis, ki mu je sledil Volney, je bil prvi, ki je usmeril prve strele proti tej obletnici rojstva. Dokazala sta, da so na ta isti dan, že nepreračunljiva obdobja pred našo dobo in na podlagi zelo jasnih astronomskih podatkov, skoraj vsa starodavna ljudstva praznovala rojstvo svojih sončnih bogov. “ Dupuis je pokazal, da je nebeško znamenje DEVICE IN OTROKA obstajalo več tisoče let pred Kristom” – pravi Higgins v svoji Anacalypsis. Ker so Dupuis, Volney in Higgins šli v zgodovino kot neverniki in sovražniki krščanstva, je dobro, če v tej zvezi citiramo priznanja krščanskega škofa Ratisbona, “najbolj učenega človeka, ki ga je dal Srednji Vek” – dominikanca, Albertusa Magnusa. “Znamenje nebeške Device se dviguje nad trenutno obzorje, v katerega umeščamo rojstvo Gospoda Jezusa Krista,” pravi v Rechercheshistoriques sur Falaise, par Langevin pretre.
Tako so bili Adonis, Bacchus, Oziris in Apolon, itd. vsi rojeni na dan 25. decembra. Božič prihaja prav na dan zimskega solsticija; takrat so dnevi najkrajši in Tema je bolj prisotna nad obrazom zemlje kot kdaj koli. Za vse sončne bogove so verjeli, da se vsako leto rodijo v tem obdobju; kajti od tega časa naprej njihova Luč z vsakim naslednjim dnem vse bolj in bolj razganja temo, moč Sonca pa se začenja večati.
Kakor koli že, krščanska praznovanja, ki so jih kristjani praznovali skoraj petnajst stoletij, so bila povsem poganskega značaja. Ne, bojim se, da se celo sedanji cerkveni obredi težko izognejo očitku, da so skoraj dobesedno prekopirani iz misterijev Egipta in Grčije, ki so se odvijali v čast Ozirisa in Horusa, Apolona in Bacchusa. Tako Isis kot Ceres so imenovali “Sveta Devica” in BOŽANSKI TEMELJ lahko najdemo v vsaki “poganski” religiji.
Sedaj bomo naslikali dve podobi Božiča, eno, ki bo prikazovala “dobre stare čase”, in drugo, ki bo prikazovala sedanjo stanje krščanskega čaščenja.
Od prvih dni njegove vzpostavitve kot Božiča, so na ta dan gledali v dvojni luči, kot na sveto žalno slovesnost in kot na najbolj radostno praznovanje: bil je posvečen tako predanosti kot norim zabavam. “Med veseljačenji božičnega časa so bila tako-imenovana praznovanja norcev in oslov, groteskne saturnalie, ki so jih poimenovali ‘decembrske prostosti’ in med katerimi so smešili vse resne stvari, postavili družbeni red na glavo in se rogali dostojnostim” – pravi eden od sestavljavcev starih kronik. “V srednjem veku so mu bili posvečene vesele uprizoritve dramatičnih misterijev, ki so jih izvajali igralci v grotesknih maskah in edinstvenih kostumih.
Igra je po navadi prikazovala otroka v zibelki, ob katerem sta bila Devica Marija in Sv. Jožef, v spremljavi bikovskih glav, kerubinov, vzhodnjaških magov (starodavnih Mobedov) in raznovrstnih okraskov.” Običaj petja slavospevov ob Božiču, imenovanih korali, naj bi spominjal na pesmi pastirjev ob Rojstvu. “Ljudstvu so se pri petju pogosto pridružili škofje in duhovniki, pesmi pa so oživljali plesi in glasba bobnov, kitar, violin in orgel …” Dodamo lahko, da so v južni Rusiji, na Poljskem in v Galiciji v predbožičnem času s pomočjo marionet in lutk takšne misterije, znane kot Kaliadowki, uprizarjali vse do današnjih dni. V italijanski Kalabriji potujoči pevci sestopajo s svojih gora v Neapelj in Rim in napolnijo svetišča Device-Matere, da bi jo razveseljevali s svojo divjo glasbo.
V Angliji so se veseljačenja običajno začela na Božični večer in pogosto nadaljevala vse do Svečnice (2. februarja), pri čemer so bili vsi dnevi do predvečera Svetih Treh Kraljev (6. januar) prazniki. V hišah velikega plemstva so nastavili “lorda nereda” ali “opata norosti”, katerega dolžnost je bila ta, da je igral vlogo burkeža. “Shrambo so napolnili s kapuni, kokošmi, purani, gosmi, racami, teletino, bravino, svinjino, pitami, pudingi, oreški, rozinami, sladkorjem in medom.” “Žareč ogenj iz velikih polen, katerega osnova se je imenovala ‘božično poleno’ ali božični panj in je lahko gorel vse do Svečnice in preganjal mraz; obilja pa je bilo, med glasbo, čarovnijami, ugankami, različnimi otroškimi igrami, vici, smehom, pripovedovanjem zgodb, igrami in plesi, deležni tudi lordovo osebje.”
V naših sodobnih časih se škofi in duhovniki ne družijo več z ljudstvom pri božičnem petju in plesu; in prazniki “norcev in oslov” se odvijajo bolj v sveti zasebnosti kot pa na očeh nevarnega, budnega poročevalca. Vendar pa se praznovanja jedače in pijače ohranjajo po celem krščanskem svetu; in nenadne smrti, zaradi požrešnosti in nezmernosti, so v času Božiča in Velike Noči nedvomno bolj pogoste kot v katerem koli drugem obdobju leta.
Tako postaja krščansko čaščenje vse bolj in bolj lažna pretveza. Brezsrčnost teh praznih besed so že neštetokrat obsodili, vendar pa nikoli, tako mislim, z bolj čustvenim dotikom realizma kot v očarljivi sanjski-povesti, ki se je pojavila o zadnjem Božiču v New York Herald.
Starejši mož, ki je vodil javno srečanje, je rekel, da bo izkoristil priložnost in si dovolil predstaviti videnje, ki mu je bil priča preteklo noč. “Videl se je, kako stoji na prižnici najbolj krasne in mogočne katedrale, kar jih je kdaj koli videl. Pred njim je bil cerkveni duhovnik ali pastor, poleg njega pa je stal angel s tablico in svinčnikom v roki in katerega poslanstvo je bilo, da zapiše vsako dejanje čaščenja ali molitve, ki bi se dogodilo v njegovi prisotnosti in se razkrilo kot sprejemljivo žrtvovanje na prestol Boga. Vse klopi v cerkvi so bile polne bogato oblečenih častilcev obeh spolov. Ozračje je napolnila z melodijo najbolj vzvišena glasba, ki se je kdaj koli dotaknila njegovega zamaknjenega ušesa. Zvrstili so se vsi čudoviti cerkveni obredi, vključno z nenadkriljivo predano pridigo obdarjenega duhovnika, vendar pa angel na sojo tablico ni zapisal ničesar! Pastor je počasi odpustil občestvo z dolgo in lepo izgovorjeno molitvijo, ki ji je sledil blagoslov, in vendar angel ni zapisal nič! Še vedno v spremstvu angela je govorec stopil skozi vrata cerkve za bogato oblečenim občestvom. V jarku poleg robnika je stala revna, razcapana zavrženka in iztegovala svojo bledo, trepetajočo roko in tiho prosila za miloščino. Bogato oblečeni verniki iz cerkve so šli mimo, se umikali ubogi Magdaleni, dame so pazile na svoja svilena, bogato obrobljena oblačila, da jih ne bi onesnažil njen dotik. Prav tedaj se je pojavil pijani mornar in se opotekal po pločniku na drugi strani ceste. Ko je prišel v višino revnega, pozabljenega dekleta, se je podal čez ulico do nje in vzel iz svojega žepa nekaj penijev in jih položil v njeno roko z besedami, ‘Na, vzemi to, ti revno, pozabljeno bitje’. Nebeški žar je tedaj razsvetlil obraz zapisujočega angela, ki je takoj vnesel mornarjevo dejanje sočutja in dobrodelnosti na svojo tablico in odšel z njim kot s prijazno žrtvijo Bogu.”
Nekateri bodo morda rekli, da gre za strnjeno biblično povest o ženski, ki je bila obsojena zaradi prešuštvovanja. Naj bo tako; pa vendar mojstrsko odslikava stanje v naši krščanski družbi.
V skladu s tradicijo lahko vedno najdemo na Božični večer vole na kolenih, kot da bi molili v predanosti; in “na cerkvenem dvorišču opatije Glastonbury je bil slavni grm gloga, ki je vedno vzbrstel na 24. in nato vzcvetel na 25. december”; kar kaže, glede na to, da so Očetje cerkve izbrali datum na slepo, in da se je koledar medtem spremenil, na čudovito prodornost, tako pri živalih kot rastlinah! Obstaja tudi cerkvena tradicija, ki nam jo je ohranil Olaus, nadškof v Upsali, da so se ob praznovanju Božiča “ljudje, živeči v mrzlih severnih predelih, nenadoma in nenavadno preobrazili v volkove; in da se jih je velika množica zbrala ob dogovorjenem času in besnela tako silno zoper človeštvo, da to bolj trpi zaradi njihovih napadov kot je kdaj koli zaradi naravnih volkov.” Če gledamo na to metaforično, se zdi, da se to sedaj, bolj kot kdaj koli, dogaja z ljudmi, še posebej s krščanskimi narodi. Zdi se, da ni potrebno čakati na Božični večer, da bi videli, kako se celi narodi spreminjajo v “divje zveri” – še posebej v času vojne.
… “prihod Krista” pomeni prisotnost CHRISTOSA v prenovljenem svetu in sploh ne nek dejanski prihod Jezusa “Kristusa” v telesu; tega Krista ne gre iskati niti v divjini niti “v notranjih sobanah” niti v svetišču katerega koli templja ali cerkve, ki jo je zgradil človek; kajti Krist, resnični ezoterični REŠITELJ, ni noben človek, ampak BOŽANSKI PRINCIP v vsakem človeškem bitju. Tisti, ki teži k ponovnemu vstajenju Duha, ki so ga v njem križale njegove lastne zemeljske strasti in ga pokopale globoko v “grob” njegovega grešnega mesa; tisti, ki ima moč, da odvali kamen materije izpred vrat svojega lastnega notranjega svetišča, ima vstalega Krista v sebi. “Sin Človekov” ni noben otrok na meso vezane ženske, ampak resnično otrok Duha svobodne ženske, otrok človekovih lastnih dejanj ter sad njegovega lastnega duhovnega dela. – H. P. Blavatsky, Lucifer, let. I., november 1887.
Prevod: Anton Rozman
Theosophia, Zima 1960-1961.
(Izvorno objavljeno v The Theosophist, let. I., december 1879, str. 58-59.)
