December je mesec, ko se narava umirja, dnevi se krajšajo in v zraku je občutek zaključevanja. Prav zato je to čas, ko se ozremo nazaj in naredimo bilanco leta. Preverjamo, kaj nam je uspelo, na katere stvari smo ponosni, kje smo morda zatajili, katere želje ostajajo neizpolnjene in katere odnose ali priložnosti smo izgubili. Hkrati je december tudi mesec, ko se mnogi zavedamo, da smo se morali v preteklem letu posloviti — od ljudi, navad, delovnega mesta ali svojih predstav o tem, kakšno bo življenje. Čeprav vsak konec v sebi nosi tudi seme novega začetka, se marsikdo težko sprijazni z dejstvom, da se je določeno poglavje zaključilo.
Ob vsakem slovesu, izgubi ali zaključku nastane praznina. Nekatere so majhne, komaj zaznavne, druge pa ogromne in vseobsegajoče. Ko izgubimo bližnjo osebo, je ta praznina lahko tako globoka, da nas posrka vase. Temna in gosta, kot da bi se svet ustavil. Podobno občutimo tudi, ko izgubimo službo — stabilen del vsakodnevnega življenja, ki je oblikoval naš ritem, identiteto in občutek vrednosti. Na vsem lepem imamo preveč časa, premalo strukture in občutek, da smo pahnjeni v neznano. Veliko izgubo pa občutimo tudi, ko izgubimo prijatelja, s katerim smo delili del svojega življenja. Nenadoma ni nikogar, ki bi mu v naglici napisali sporočilo ali z njim podelili droben dogodek dneva. Ti tihi prostori, ki ostanejo za ljudmi, in praznina, ki jo ustvarjajo, so pogosto najtežji.
Ljudje, ki težko sprejemajo spremembe, imajo s slovesi še posebej velike težave. Namesto da bi izgubo postopoma predelali, se lahko ujamejo v dolgotrajne faze zanikanja, jeze, objokovanja, nostalgije ali brezupa. Pri izgubi ljubljene osebe lažje razumemo, da je žalovanje naraven in nujen proces. Manj sprejemljivo pa se nam zdi, da lahko žalujemo tudi za stvarmi, ki niso povezane s smrtjo — za izgubljenimi priložnostmi, razpadlimi partnerstvi, konci prijateljstev, neuspelimi projekti, ali sanjami, ki se niso uresničile. Žalujemo lahko celo za starimi različicami sebe, ki smo jih zaradi različnih razlogov morali pustiti v preteklosti.
Vsaka velika sprememba, ne glede na to, ali jo izberemo sami ali pa nam je vsiljena, od nas zahteva, da se prilagodimo. Ta proces ni vedno prijeten. Pogosto nas sili, da pobrskamo po starih ranah, se odpremo novim priložnostim, in ponovno vzpostavimo občutek varnosti. Spremembe niso naš sovražnik — pravzaprav so edina stalnica v življenju. Ko se naučimo sprejeti njihovo neizogibnost, postanemo bolj prilagodljivi, pogumni in notranje močni.
December je zato idealna priložnost, da se ustavimo in se nežno soočimo z nepredvidljivostjo življenja. Da se vprašamo, komu se moramo zahvaliti, od česa se moramo posloviti in kaj želimo prenesti z nami v novo leto. Dovolimo si začutiti bolečino, ki jo prinese izguba — izguba bližnjega, službe, upanja, priložnosti ali delčka sebe, ki ga je čas preoblikoval. Ni nam treba hiteti. Ni nam treba biti močni. Lahko pa priznamo svojo ranljivost.
Šele ko si dovolimo, da nas zaboli, se lahko začne proces celjenja. Izgube nas učijo, da je življenje krhko, dragoceno in prekratko. Učijo nas, da je treba vedeti, kdaj spustiti in narediti prostor novemu. Ko spustimo tisto, kar nam ne služi več, se lahko odpremo za nove priložnosti, odnose in izkušnje, ki nas čakajo v prihodnosti.
December je mesec slovesa, a tudi mesec upanja. Mesec refleksije in tihega obljubljanja samemu sebi, da bomo v novem letu bolj prisotni, bolj zvesti sebi in bolj pogumni pri sprejemanju neizogibnih sprememb, ki nas čakajo.
