Če osrečujeta eden drugega, potem sta srečna tudi sama

Naporen partnerski odnos

Marsikdo od vas je sedaj zamahnil z glavo in si mislil, kaj vendar pišem ene čudne stvari. Verjamem, da je za večino partnerjev njihov odnos naporen. Kar naprej se je potrebno prilagajati, iskati kompromise, se kregati, da dosežemo kdaj tudi svoj prav, kaj hitro se zavihtimo v sedlo samoumevnosti in rutine, za kateri pa sedaj že vemo, da sta počasni ubijalki odnosa med dvema posameznikoma.

Partnerski odnos je lahko tudi prijeten in nenaporen.

Verjamete? Je lahko, če sta oba partnerja pripravljena eden drugemu prisluhniti v njuni različnosti, ko se iskreno pogovarjata o njunih potrebah in željah ter si prisluhneta, ko ima eden ali drugi težave svoje umestitve v odnos. Kajti, res se je fajn zavedati, da odnos tvorita vedno dva posameznika, ki sta v opisani odnos prinesla svoje videnje oziroma vizijo kakšen naj bi bil odnos, imata njima lastne kovčke z izkušnjami odnosa njihovih staršev, saj kot otroci se učimo kaj to pomeni partnerski odnos skozi odnos naših staršev, druge izkušnje takrat nimamo. Marsikdo ima za seboj že kakšno bolj resno zvezo ali dve in tudi iz teh zgodb povzamemo običajno kakšen nauk, četudi pogosto ponovimo enake vzorce v različnih partnerstvih, ki se verjetno končajo dokaj podobno, boleče.

Zakaj se upam trditi, da je lahko partnerski odnos tudi eno prijetno sobivanje dveh ljudi?

OGLAS

Ker poznam pare, ki so se res trudili si prisluhniti in razumeti sporočila, ki jim ga je posredoval partner. Spraševali so eden drugega, kaj pogrešata, česa ne želita, kaj jima veliko pomeni. Iskala sta presečne vrednote, ki bi zadovoljevale oba. Zavedala sta se, da če osrečujeta eden drugega, potem sta srečna tudi sama.

Seveda je prvi predpogoj za takšno sočutno in iskreno zvezo ta, da ne eden ne drugi partner ne delujeta iz ego stanja triletnega otroka.

Kaj to pravzaprav pomeni?

Ego stanje otroka pri odrasli osebi pomeni, da venomer gleda le svoje interese, je egoističen in ne more prisluhniti s srcem partnerju. Vse kar mu partner pove, jemlje kot napad in kot nekaj, kar se mu zdi zelo ogrožujoče, torej je to potrebno braniti. Nekateri uporabljajo tudi taktiko »napad je najboljša obramba« ali pa poznate tisto, ko partnerja vprašaš nekaj, pa dobiš nazaj proti vprašanje in ne odgovora?

Egoistično branjenje svojega prav, ne da bi sploh želel prisluhniti drugi strani, je tudi ena od značilnosti nezdravega in napornega odnosa.

Pa saj govorimo o dveh odraslih osebah!

Ali ste se zamislili? Kako poteka vaš pogovor z možem? Z ženo? Ali se sploh slišita, kaj si pripovedujeta? Ali ste najrajši kar tiho eden z drugim, da ja ni potrebno napora slišati argumente ali mnenje partnerja. Prepogosto slišim od mojih parov v Svetovalnici, kako pred pragom razhoda šele razumeta, kako nista negovala kulture dialoga in komunikacije, nista čistila nastalih zamer in različnosti mnenj, pozabila sta eden na drugega kot tisti najbolj žlahtni bitji, ki bi si v resnici morali biti najbolj pomembni. Pa saj ste izbrali eden drugega, da ste skupaj in to pomeni tudi, da se pogovarjata in ljubita, tudi dobesedno zvečer med rjuhami.

Vem, da je vse to zelo težko, ko se nabere velik čeber neizrečenih želja, pa četudi smo jih kdaj izrekli partnerju, je morebiti na to reagiral živčno ali nasprotujoče. Pa smo ugasnili in potisnili eno željo, pa drugo, ki se ji je enako zgodilo, pa tretjo. Oblikovali smo tihe zamere ali očitke, ki jih sicer včasih serviramo v žaru kreganja, a učinka in realizacije naše želje ni. Zapletamo se v krog jeze in besa, žalosti in razočaranja.

V resnici ni tako naporno negovati odnos, če si to oba želita in če se seveda tega iz srca zavedata že od prvega dne skupnega življenja. Potem postane ljubeča naklonjenost obeh standard njunega odnosa. Bi poskusili delovati malce bolj nežno in sočutno do partnerja?