Če si ranjen, raniš naprej

Ljudje kot štafeto predajamo in podajamo rane drugim ljudem, zaradi svojih ran, travm in strahov iz preteklosti.
Konstantno ranimo ljudi okrog, saj vklopimo svoje obrambne mehanizme.

Ker sebe ne zacelimo v celoti, naprej zadajamo rane.

Ste kdaj opazili kako s prstom pokažemo na drugega? Obsojamo in potem smo kasneje sami sojeni?
Nekaj nas zmoti in/ali zaboli. V resnici nas to nekaj moti izključno pri sebi ali bi tisto radi imeli tudi mi.
Težko je sploh spregledati in še težje si je to iskreno priznati. Pogosto ne sprejemamo in ne spoštujemo nekoga ravnanja, razmišljanja ali delovanja, ker mi sami nismo celi. Posledično grajamo, krivimo in napadamo ter ne razumemo.

Vendar, ker nas življenje ljubi, nam vedno znova pošilja enake situacije in podobne ljudi, ki nam kažejo kaj je tisto, kar bi naj sprejeli ali spremenili pri nas samih.
In vse dokler ne zacelimo, nas spominja, znova se takoj pojavi, ko nekdo posveti na tisti del, ki je še odprt.
Življenje nam daje priložnost za rast. Ves čas, vse dokler se ne zbudimo.
Nekdo prej, drugi slej, eni pa nikoli, morda so se odločili, da kakšne lekcije pač ne oddelajo v tem življenju.
Nič hudega in nič narobe.

Opazim velike stiske, trpljenje in nemoč ljudi izstopiti iz lastne toksične patologije.

Teorija je veliko lažja kot praksa.
To dobro vem in razumem, ko zasledim sebe, kako me odnaša. Predvsem je potrebna vsakodnevna nega, trud in disciplina, če želimo preseči samega sebe in ne delovati po sistemu, ki smo ga bili navajeni in naučeni v preteklosti.
Takoj, ko spustim kakšen detajl, se oglasi stara nastavitev v podzavesti, ki me želi potegniti nekam, kjer ni več mesta zame.

Ta pot ni lahka in enostavna, vendar je vredna, saj smo tako lahko svobodni in izpolnjeni.
Vse dokler ne odstranimo starih navad, vzorcev in prepričanj smo pa v borbi s sami s seboj in štafeto predajamo naprej.
Na videz je lažje kritizirati, soditi in popravljati druge kot sebe.
Zdi se morda boljše nadzorovati in kontrolirati druge, zato, ker nas je sebe odkriti strah, s tem se zgodi soočenje z vsemi svetlimi in temnimi platmi, ki jih imamo.
In po navadi je nekaj potrebno narediti, tega se nam pa velikokrat ne da delati.

Če potlačimo in se ne zmenimo za lastno notranje stanje nas življenje opomni na vse možne načine,
tudi z ne zdravjem nam sporoča-ustavi se!

Daje nam možnost videti. Morda na drug način nismo zmožni?
V kolikor sebe ne zacelimo, predamo svoje travme, strahove naprej, svojih otrokom. Kroženje štafete ne gre preslepiti in kar ustaviti brez soočenja s samim seboj.

Sebe je potrebno najprej “sleci” in iti “nag” naprej. Na novo in drugače.

Ravno danes sem govorila z mamo najstnice, ki mi je povedala kakšen strah pred uspehom ima in nosi v sebi že iz otroštva. Neizmerno si želi nastopati, od nekdaj.
Želi si na oder, vendar nikoli ni premagala lastnega prepričanja, da to zmore in ne verjame dovolj vase, kljub veliko izkušnjam in uspehom, ki so njej pomembni, še vedno ne. In v naslednji sapi pove, da ima njena hčerka velik pevski talent, vendar uspeha na odru ne zmore fizično realizirati. Tako je! Ne vedoč predamo naslednji generaciji.
Vesela sem za današnji uvid in verjamem, da nekoč na odru stojita obe.

Meni sami kakšna situacija kdaj ni znana in se vprašam: Kaj je zdaj to? Od kod je in kaj imam jaz s tem. Kaj se imam zdaj za naučiti? Vedno sledi in pride pojasnilo in… tudi pustili so mi za delati, še marsikaj od nekje, nekoga, nekoč.
Spomnimo se, da nihče izmed nas ni popoln in vsi smo tukaj, da se učimo, gradimo in s tem rastemo.

Kar si želim je:
• da čas, ki nam je na voljo posvetimo celjenju sebe, zase. Vedno imamo kaj za postoriti.
• da ne skušamo popravljati oz. spreminjati drugih okrog nas, saj nam ne bo uspelo, to ni naša pravica, niti dolžnost.
• poguma za vse ljudi, da se dotaknemo sebe in svojih globin, zato, da kreiramo življenje kot si zaslužimo in želimo.
• da čutimo, slišimo, vidimo in zaupamo življenju, ki pozna pot naše duše in ima popoln načrt našega potovanja.

V branje priporočamo knjigo Zaupaj življenju >>