Vsi vemo, da v telesu občutimo sebe. A kaj je ta Jaz, to, kar čutimo? So to hipne predstave, nekaj kar se odvija v nas hipno ali pa je to nekaj, kar prihaja iz davne preteklosti, o kateri niti ne vemo točno, kakršna je bila?

Vsak od nas čuti nekaj, nekaj, kar ni v celoti povezano z našo predstavo trenutka, ki polzi skozi naše misli v tem določenem trenutku. In zanimivo, še vedno je to kar čutimo nekaj, kar smo mi.

Kako je torej mogoče, da čutimo nekaj, kar mi nismo v tistem trenutuk, saj naše misli mislijo povsem nekaj drugega?

Vsak človek je namreč to kar je. Seveda. A do tega priti je malo težje, saj človek ne ve točno na katere spomine se nanaša. Zanimivo je, da človek misli o neki preteklosti, rodijo pa se mu popolnoma neki drugi spomini, kot o njej premišljuje.

Kolikokrat se je namreč že zgodilo, da smo premišljevali o neki preteklosti in so nas preplavila čustva, ki niso neposredno povezana z njo ali pa nas je začelo nekje ščegetati ali boleti, pa čeprav se kaj takšnega takrat ni dogajalo? No, tukaj govorimo o celičnem spominu.
Vse to so namreč stvari, ki so nekje zapisane in ko se takole sprehajamo po naši zakladnici spominov, je normalno, da se prebudijo in privrejo na plano. A kaj točno privre? No, ne le misel ali čustvo, to je že nekaj sekundarnega. Privrejo namreč najprej spomini, ki so globoko vtkani v naši bitje.

Nikoli ne smemo namreč pozabiti, da našega telesa ne doživljamo le skozi naše čute in čustva. Tudi misli so tukaj, misli in celični spomin. In ne govorim o kakršnem koli spominu.
Ne, govorim o spominu, o zapisu vsega tega, kar je kdajkoli doživelo naše telo. In to mislim dobesedno, torej iz katerega koli časa in prostora. Veste, to nekaj kar presega naše telo, naše zavedanje, je naš fokus, naša osredotočenost, v življenje. In če pomislimo, naš občutek za življenje ni povezn s tem kar čutimo, s tem kar izražamo. Je le nakaj, kar preprosto je.
Ni življenje samo živo, ker imamo telo. Ne, mi nismo samo telo. Smo veliko več. In temu fokusiranemu namenu se pravo osredotočenost na to, da je nekaj živo.

Karma

Vsi smo se rodili, tako ali drugače. Tudi vsa živa bitja. Nekoč. O nekoč govorim, ker naš um težko dojame, da vse zdaj, čeprav ta naš občutek za življenje, čeprav se ta naš občutek ne spreminja, saj ni prepleten s čutenjem telesa. In prav ta občutek je naš pravi jaz.

Čim bolj ga seveda pletemo s telesom, čim bolj želimo, da je povezan z njim, le-ta še vedno daje občutek, da je živ, le da je sedaj razlika, da je prepojen z občutkom, ki mu ga sporoča fizično telo. In s tem seveda nič ni narobe, če človek ne želi prepoznati višjih nivojev občutka za življenje.

Vendar pa, če je človek prišel sem, na ta svet in znotraj njega na takšen ali drugačen način gori želja, da bi prepoznal še več sebe, da bi odkril še večji del pogače, ki mu pripada, se bo prej ali pozneje moral soočiti s tem, kaj je višje od tega, s svojo pravo in resnično naravo.

Da, mnogi so prišli sem počet ravno to, da odkrijejo svojo pravo in resnično naravo, a jim dostikrat na njihovi poti stoji telo in njegova fizična resničnost z vsemi temi prečudovitimi občutki in nasladami, ki mu preprečuje prepoznati to, kar se nahaja onstran običajnega zavedanja.

Življenje kot ga živimo, namreč ni namenjeno temu, da ga uživamo v telesih, čeprav tudi. Njegov primarni namen je, da bi prepoznal samega sebe. In to samo z enim razlogom. Da bi se lahko še bolj povezali sami s sabo, torej življenje v telesu z življenjem na splošno. In to lahko človek stori le na način, da potuje po svoji začrtani življenjski poti.

Karma… No, karma je hoja po svoji življenjski poti, po poti svojih občutkov, tako tistih, ki so v telesu, kot tudi tistih, ki ne prihajajo iz telesa. In med tem, ko tako potujemo, se lahko zgodi, da tudi nekaj te karme, ujetosti v telo, izpustimo.

Življenje, kot ga živi povprečen človek namreč ni namenjeno le uživanju in trpljenju, temu, da se posvečamo rekombinaciji in trpljenju. Ne, namen življenja je globlji. Odkriti svojo pravo naravo. In to lahko storimo le tako, da hodimo po svojem življenju, se soočamo tako s tem, kar se čuti v telesu in to kar se čuti v telesu presegamo. In to, dragi prijatelji, znanci, družinski člani, to, to je pravo in resnično potovanje.