Cerkev uči o tišini

OGLAS

Ko gremo v cerkev naj ne bi bili v glavi, v umu in premišljevali o težavah. Tja naj bi se šli očistit tega, kar je za nas težava in če imamo nenehen fokus na to, kar nas bremeni, kako pa naj tišina, Bog, sprosti vse to, kar nas bremeni? Nemogoče!

V cerkvi bi morali biti ponižni, pa ne ponižni, da bodo drugi začutili, temveč ponižni, da bomo to čutili mi sami. Če to nismo, znotraj sebe ustvarjamo napetosti, takšne in drugačne in nas to pelje stran od tega kar tam iščemo.

Večina ljudi išče tam, v cerkvi, notranji mir. Okolje je vsekakor primerno, prežeto z duhovno vibracijo visoko razvitih duhovnih bitij, a če si sami ustvarjamo fokus v nekaj, kar ni notranji mir, nas vse to od notranjega miru odvrača.

OGLAS

Vsekakor je ta energija, prisotnost visoko razvitih duhovnih bitij, blagodejna. Boža nas, znotraj nas prebuja občutke upanja, hotenja, da bi se naj nekaj spremenilo, na boljše. A če sami ne dovolimo, da se sprememba zgodi, nam tudi oni ne pomagajo.

Pomoč pride samo zaradi te prisotnosti. Oni ne počnejo nič. Mi smo tisti, ki znotraj sebe ustvarimo pogoje, da se sprememba zgodi. In če jih ne, se pač ne.

Zato je dobro, da cerkev vzamemo dobesedno za duhovno pribežališče, ki nas uči o svoji notranji naravi. Ne da hodimo tja poslušat kako slabi smo in kako grešimo. Naša narava nikoli ne greši, nikoli ne dela napak. Je le preprosto to, kar je.

In če jim ne prisluhnemo, pač ne dobimo tega, kar smo se namenili dobiti.

Kako naj torej ravnamo v cerkvi (namenom pišem z malo začetnico, ker v cerkev ne hodimo zaradi tega, kar nam lahko da Cerkev). Ne, tja hodimo ponižno, da lahko prejmemo to, kar lahko dobimo od visoko razvitih duhovnih bitij. Govorim o Jezusu, materi Mariji, sv. Frančišku in mnogih drugih.

V cerkev moramo priti ponižno, tako, znotraj, ne zunaj. To kar je zunaj ni toliko pomembno, ker zunanjost ustvarja neravnovesja, razburkanost in dvojnost. Znotraj pa je mirno jezero.

Bodimo torej notranje umirjeni, veseli, a ponižni. Dovolimo, da se nas dotakne to, kar se nas hoče dotakniti. In vsekakor bomo odšli iz tega svetega kraja, iz tega svetišča, duhovno obogateni. Ne dovolimo, da nas zunanje okoliščine postavljajo iz notranjega prostora umirjenosti.