Človek ali sistem?

OGLAS

Včeraj sem se »zapletla« v dialog, ki me je pripeljal do zavedanja, da smo vsi mi popolnoma izgubili sami sebe in smo le še orodje sistema. Sistema, v katerem za vsako ceno branimo svoje stališče, glede na trenutno vlogo v kateri smo. Najsibo to vloga starša, učitelja, nadrejenega, zaposlenega… Vse je isto, vsi smo na istem. Ali se borimo za dobrobit svojega otroka, ali zagovarjamo svoj položaj na delovnem mestu, ali se trudimo zadostiti vsem pravilom, normam, ukrepom, priporočilom. Ali delujemo tako, da smo glasni, ali delujemo iz ozadja, ker se ne želimo izpostaviti. V vsakem primeru gre za to, da skušamo dokazati, da imamo prav, da delamo po pravilih, da ustrezamo družbenim normam, da ustrezamo sistemu. In v poplavi vseh teh standardov, katerim se trudimo zadostiti, smo popolnoma pozabili na človeški faktor. Bolje rečeno, se je le ta nekako izgubil, je bil poteptan.

Ja, sistem te pripravi do tega, da se moraš zagovarjati, braniti, upravičevati, utemeljevati. Kdaj smo se odločili, da bomo občutek svoje lastne vrednosti določali z vrednostjo, katero dosegamo v očeh sistema?

Je takšen sistem res še smiseln? Ali res še deluje v dobro posameznika ali pa je z vsemi temi pravili zgolj še sam sebi namen? Smo res prišli tako daleč, da smo pripravljeni pozabiti na človeški faktor, res ne zmoremo več videti neko situacijo z vidika človeka, z vidika posameznika, ampak zgolj z ravni sistema?

OGLAS

Želela bi si, da bi zmogli na situacijo v kateri smo, pogledati z distance. Da bi v trenutku, ko se znajdemo v situaciji, ki nas jezi, ki v nas zbuja strah, nemoč… zmogli ta čustva zamenjati z empatijo. S sočutjem do tistega na drugi strani, s sočutjem do sebe, s sočutjem do vseh okoliščin. Da bi sami sebe videli – kaj »se gremo«, zakaj delujemo tako, da bi zmogli videti vse tiste prave vzroke – strahove, ki so v ozadju tega. Tega, da smo drug do drugega nestrpni, da se obsojamo, krivimo, da smo kritični… da smo pripravljeni storiti vse, da upravičimo sebe. Ker se nam zdi, da moramo. Ker bomo edino na tak način – da smo boljši od tistega drugega, preživeli, obstali.

Sistem, ki naj bi nas združeval, podpiral, sprejemal, nas je privedel do tega, da tekmujemo, se primerjamo, se borimo drug proti drugemu, se delimo.

Že dolgo več ne verjamem v vlogo žrtve v življenju, verjamem, da smo z vidika posameznika v popolnosti odgovorni vsak zase in za svoje življenje. Žal pa čedalje bolj verjamem, da smo vsi mi nehote in nevede definitivno postali žrtve sistema v katerega smo ujeti.

Ali si želimo v tem ostati, pa je trenutno vprašanje, ki je še kako na mestu.