Danes močno primanjkuje zdravja.
Okoli nas je toliko bolečine in trpljenja … Naš svet je bolan od strahu, jeze, udobja, pretiranega materializma, zmede, bolan od pomanjkanja duhovnosti, vere in značaja … Spoznali smo, da svoje dobrobiti ne moremo več zaupati ekonomskim sistemom, zdravnikom ali dandanašnjim politikom, ki so izgubili smer. Na srečo pa nam nova odkritja odpirajo druge, čudovite možnosti. Če spremenimo prepričanje, se lahko spremeni vsa kultura okoli nas.
Včasih smo verjeli v resnico, ki jo je podajala Cerkev, in kadar smo si želeli odgovorov, smo se odpravili k možu v črni halji. Danes pa odgovore poiščemo v znanosti, pri “možu” v beli halji. Včasih smo častili bogove in duhove v naravi (animizem), zatem so prišla politeistična verovanja, ki so nato prepustila mesto enemu samemu Bogu v monoteističnih religijah; danes pa verjamemo v bolj materialistične stvari. To je materializem znanosti, ki verjame bolj v fizično kot v duhovno. Ampak na srečo se stvari spreminjajo, dogaja se nekaj presenetljivega … Dejansko lahko danes tukaj govorim o pričujoči temi ravno zato, ker so že na obzorju nova prepričanja.
Z vami bi rada podelila idejo, ki se mi zdi nadvse zanimiva, in sicer idejo o “kreativni kulturi”: manjša skupina ljudi, ki je del druge, večje skupine in razmišlja drugače, lahko ustvari semena nove civilizacije, in sicer takrat, ko število oseb v tej manjši skupini doseže kvadratni koren 1 % vsega prebivalstva. Če na primer v Almeriji živi 200.000 prebivalcev, bi 1 % celega mesta znašal 2000 ljudi, kvadratni koren 2000 meščanov pa 44,7. Tako bi v Almeriji zadostovalo že 45 ljudi z drugačno idejo, da bi spremenili prepričanje celega mesta. Zdravniki si počasi snemamo prevezo z oči racionalizma in materializma zadnjih stoletij ter tako spoznavamo, da psihe ne moremo ločiti od telesa. Danes postaja na različnih ravneh zdravja vse pomembnejši svet naših misli in čustev.
Kaj mislim pod pojmom “zdravje”?
Stanje dobrega – fizičnega, mentalnega, duhovnega in socialnega – počutja, ne pa le odsotnosti bolezni. Človeško bitje je celota, sestavljena iz različnih delov: telesa, energije, čustev, uma in duha, pri čemer na slednjega ne mislim z religijskega, temveč s čisto človeškega vidika.
Kaj je bolezen? Bolezen je v osnovi pomanjkanje harmonije med posameznimi deli. Znotraj določene celote, ki je lahko vesolje, planet, kot je Zemlja, država, kot je naša, družba, družina ali določena oseba, … bi bila bolezen spopad med deli, ki sestavljajo to celoto – nekaj, kar je porušilo harmonijo, oziroma nekaj, kar je na svoj način poseglo v smer sistema, ki mu pripada. Lahko bi rekli, da gre za enega od delov, ki se upira celoti – temu pravimo bolezen. Ko nas boli koleno, bomo rekli, da imamo težave s kolenom. Zakaj? Zato ker v tem trenutku naše koleno ni usklajeno s potrebami večje celote.
Bolečina vpliva na nas na različnih ravneh. Razumeti moramo, da obstajajo različne ravni bolečine: fizična bolečina v kolenu ali bolečina zaradi udarca s kladivom po prstih ni enaka psihični bolečini (ta je večja), ki bi jo občutili ob izgubi ljubljene osebe ali če ne bi bili razumljeni. In ni enaka bolečini, ki izhaja iz tega, da ne bi poznali niti samih sebe, ali ne bi vedeli, čemu živimo ali katero pot ubrati na razpotjih, ki jih je v življenju tako veliko, ali ker bi mislili, da nečesa nismo sposobni narediti, ali ker bi nam tisti grozni glas v nas govoril: “ne morem,” ali ker bi čutili bolečino ob nerazumevanju določene krivice.
Naše celotno življenje zaznamuje določena vrsta bolečine, pomanjkanje nečesa, trpljenje, ki nam ga povzroča odsotnost tega, kar si želimo. Ampak prav to pomanjkanje je tisto, kar nas spodbudi, da se podamo na pot, da hodimo in hodimo skozi življenje, da bi osvojili to, po čemer hrepenimo. Bolečina sama po sebi zato ni slaba; lahko bi celo rekli, da je dobra, čeprav jo težko sprejmemo in si želimo le, da nas čim prej zapusti. Tisto slabo, tisto, kar povzroča v nas bolezen, je odnos, negativni odnos s katerim se soočamo z bolečino, in ne bolečina sama.
Na kratko lahko rečemo, da je bolezen – ki je na videz tako kruta – v resnici sama po sebi dobrodejna in v naše dobro, in če jo razumemo pravilno, pomembna na poti k spoznanju naših največjih napak.
Če torej bolezen zdravimo pravilno, bo postala sredstvo, s katerim bomo odpravili napake in s tem postali veliko boljši kakor prej. Trpljenje je torej možnost za popravek, tu je, da nam pokaže lekcijo, ki nam je prej ni uspelo razumeti na drugačen način, zato trpljenja nikoli ne bomo izkoreninili, vse dokler se ne naučimo določene lekcije.
Ali lahko obvladujemo svoja čustva, svoj psihični svet? Ali lahko dejansko obvladujem svoj um?
Vsekakor. Filozof Jorge Ángel Livraga je dejal, da ni nič nemogoče, da obstajajo le ljudje, ki živijo v napačnem prepričanju, da je nekaj nemogoče narediti. Lahko popolnoma zapremo oči in si predstavljamo sliko, ki si jo želimo … Obstajajo študije, ki potrjujejo, da se ob vizualizaciji slike v umu sproži enak fiziološki odziv v telesu, kot če bi to, kar si vizualiziramo, začutili ali videli v resnici. Če to ne gre, si samo poskusimo predstavljati, da jemo limono, in bodimo pozorni, koliko časa mine, preden se prične v ustih proizvajati slina. To nam lahko v različnih trenutkih našega življenja izjemno koristi. Zame je bilo vedno tako in tudi vam predlagam, da si vsakokrat v trenutku žalosti, tesnobe ali jeze poskušate predstavljati nekaj lepega …
Kadar si želimo nekaj dodobra spoznati, se je zmeraj zanimivo poglobiti v etimologijo, na primer tega, od kod izvira beseda “emocija”: kot toliko drugih besed tudi ta beseda izvira iz latinske besede emotio, emotionis, ki sta izpeljanki iz glagola emovere. Ta glagol pa se tvori z glagolom movere – “gibanje, gibati” – in predpono e, ki pomeni “iz”. To bi nekako pomenilo “spraviti v gibanje”. Naše emocije, naša čustva so gibalo, motor. In če se ta motor pokvari, se ne moremo več gibati, in če se ne moremo več gibati, zbolimo. Življenje je namreč gibanje. Emocija spravlja v gibanje, razum pa usmerja in vodi: “Razum zgradi most, srce pa je tisto, ki ga prečka.” (Nisargadatta, hinduist)
Približno 70% bolezni človeškega bitja izvira iz čustvenih stanj
Človeka so od nekdaj zaposlovali čustva ter nadzor ali nenadzor nad njimi. Ta so naš najhujši bojni konj, s katerim se vsak dan, skoraj nenehno spopadamo … Čustva nas spremljajo vedno in povsod. Iz njih izhajajo vsa naša dejanja, naj privzamejo obliko želja, iluzij, upanj ali strahov … Potem so z nami med samim dejanjem in zbujajo užitek, gnus, zabavo ali zdolgočasenost. In prav tako spet priplavajo na površje po koncu dejanja, po katerem občutimo zadovoljstvo, otožnost, pogum, obžalovanje ali tesnobo. Upoštevajmo, da so čustva kratkotrajna in izhajajo iz avtonomnega živčnega sistema. Na čustva lahko gledamo kot na subjektivne prilagoditvene odzive, ki v nas zbudijo določeno čustveno stanje (dobro, srednje ali slabo počutje), pri katerem pride do fizioloških sprememb. To pomeni, da se spremeni delovanje našega telesa, ki lahko glede na stopnjo in jakost dražljaja, ki jih je spremembe povzročil, v najslabšem primeru privede do akutne ali kronične bolezni, v najboljšem primeru pa do zdravja ali okrevanja. V življenju je vse na čudovit način dualno.
Čustva v nas zbudijo določeno stanje, pri katerem pride do fizioloških sprememb v telesu.
Kako naša čustva vplivajo na zdravje?
Vedno več strokovnjakov na resen in metodičen način bolezenska stanja povezuje z neustreznimi čustvenimi odzivi ali psihološkimi vplivi. V zvezi s tem se bom oprla na nekatera izjemna sodobna odkritja:
Psiconeuroinmunoendocrinoecología (dr. Jorge Carvajal): to delo je nastalo v 70. letih prejšnjega stoletja. Gre za študijo medsebojnih vplivov misli in telesa ter posledic teh vplivov za zdravje. V medicini se začenja dogajati isto, kot se je zgodilo na področju fizike. Na področju fizike smo začeli odkrivati vse več delcev, nato smo poskušali poiskati pradelec. Pri tem smo se tudi ustavili, vse dokler nismo odkrili, da delcev ni, temveč da obstajajo samo polja, koncentracija silnic polja in to vozlišče silnic polja imenujemo “delec”. Za opazovalca je to delec, to pomeni, da ga vidimo kot delec, vendar dejansko ne gre za delec, temveč za proces. V univerzumu ni delcev, temveč so samo procesi enotnega toka, ki se nato razveja v manjše tokove. Tako fiziki gledajo na svet. Prej so svet opazovali in opisovali z mehaničnega, kvantnega, relativnostnega ali elektromagnetnega vidika. Kot da bi bil svet velika riba in bi nekateri opazovali oči ter dejali: svet je oko, je “naprava” za procesiranje, zbiranje svetlobe. Drugi so opazovali plavuti in dejali: ne, svet je fizični, mehanični pojav, nekakšno veslo, ki vzvalovi vodo. Drugi, pesniki, so se zadržali na luskah rib, opazovali njihov lesket in si predstavljali svetlikajoče se odseve sončnih žarkov. Toda nekdo, ki se dvigne višje in vidi vse tiste, ki opazujejo majhne dele te živali, vzklikne: toda to je riba! Znova moramo plavuti povezati z luskami, z očmi, z vodo, s plavanjem ter jim dati smisel, cilj. Vrniti se je treba k celostni medicini. Na srečo zdaj dejansko celotna znanost in razvoj poskušata znova združiti to, kar smo ločili, da bi to lahko razumeli, saj v nasprotnem primeru vse lahko dojemamo samo razumsko, ne moremo pa dojeti smisla.
Za psiho-nevro-imuno-endokrino-ekologijo je smisel učenje, vsi naši sistemi so strategije učenja, toda te strategije so celostne. V možganih se ne zgodi nič, ne da bi se to odrazilo tudi v ledvicah in v zadnji celici telesa. V mojih mislih se ne zgodi nič, kar se ne bi hkrati odrazilo tudi v moji fiziologiji. Nič, kar je povezanega z menoj, se ne zgodi, ne da bi se hkrati odrazilo v mojem genomu in atomskih jedrih (dr. Carvajal).
Dr. Hamer (internist, onkolog in radiolog) je pri svojem delu v 80. letih odkril, da vsaka bolezen izvira iz šoka ali travme, ki nas doleti povsem nepredvideno. V trenutku, ko pride do nepričakovanega konflikta, šok vpliva na določen del možganov in povzroči poškodbo (pozneje imenovano hamerjevo žarišče), ki je pri slikanju možganov vidna kot skupina svetlih koncentričnih obročev. Možganske celice, ki prejmejo dražljaj, pošljejo biokemični signal ustreznim celicam v telesu in povzročijo nastanek raka, nekrozo tkiva ali izgubo funkcij, odvisno od tega, kateri del možganov prizadene šok.
“V mojih mislih se ne zgodi nič, kar se ne bi hkrati odrazilo tudi v moji fiziologiji. Nič, kar je povezanega z menoj, se ne zgodi, ne da bi se hkrati odrazilo v mojem genomu in atomskih jedrih.” dr. carvajal
Hamer je lahko potrdil svoja odkritja z več kot 40.000 študijami primerov. Rezultat tega znanstvenega dela je diagram “psiha-možgani-organi”, ki kaže na bolezen, vsebino biološkega konflikta, pa tudi vzrok in lego na sliki možganov, kjer je mogoče opazovati določeno poškodbo. Metoda, s katero se raziskuje psihološki vzrok bolezni, se imenuje dekodifikacija in jo danes uporabljajo številni raziskovalci. Dethlefsen in Dahlke, “Krankheit als Weg” (“Bolezen kot pot”), ki sta se opirala na Junga, sta začela javno pisati o vplivu psihe na fizične bolezni.
Vse več študij kaže na povezavo med mislimi in čustvi tudi na področju biologije (Bruce Lipton, Epigenética, 2009). Na celice, genetski kod, vključno z nevrotransmiterji, nenehno vplivajo naše misli in prepričanja – dejansko gre za energijo, ki jo je mogoče izmeriti, za vibracije in valove, ki vplivajo na materijo in molekule našega telesa (Rupert Sheldrake, 2002). Prepričanje tako pomeni dojemanje ali misli, zaradi katere se določena kemična spojina izloči iz možganov v kri.
Pozitivno prepričanje omogoči zdravo rast, negativno prepričanje pa na rast slabo vpliva. Kadar torej spremenimo prepričanje, se spremeni tudi kemična sestava naše krvi, ki nadzoruje genetiko in naše vedenje.
Obstaja dovolj znanstvenih dokazov, da genetski determinizem (to, da smo posledica našega genetskega koda) ne drži, temveč da je ključnega pomena tudi okolje, v katerem so celice. Ni dovolj genov, da bi bilo mogoče pojasniti zapletenost življenja ali človeških bolezni. Ni mogoče postaviti niti aksioma evolutivne biologije posameznega gena ali proteina ter je treba upoštevati tudi druge možnosti, povezane z nadzornimi življenjskimi mehanizmi. Miš ima isto število genov kot človek a sta vseeno tako različna …
V zadnjem desetletju se z razvojem epigenetike (“nadzor nad genetiko”) pogled na življenje spreminja. Odkrili so veliko pomembnost proteinov, ki prekrivajo DNK, podobno kot srajčni rokav prekriva roko. Ker ti proteini prekrivajo DNK, ni mogoče dekodificirati genov. Obstajajo tudi zunanji, okoljski vplivi na te proteine, ki spremenijo njihovo prostorsko razporeditev in ki so ločeni od dela DNK, ki se po odstranitvi prekrivne plasti lahko razbira. Okoljski vplivi torej nadzirajo DNK. Odkrili so tudi, da okoljski vplivi, med katerimi so prehrana, stres ali čustva, lahko spremenijo branje gena, ne da bi spremenili sam gen, in sicer prek regulacijski proteinov. Zaradi okoljskih vplivov lahko iz enega samega genetskega modela nastane več kot dva tisoč različic proteinov. Celična membrana, ki je sestavljena iz dvojne plasti fosfolipidov, predstavlja dejanske “možgane” celice, ker ima nalogo, da “inteligentno” vzajemno vpliva na okolje, da bi prišlo do določenega odziva. Zmožnost vzajemnega vpliva celice na zunanje okolje prek membrane izhaja iz skupine najrazličnejših proteinov, ki sestavljajo membrano, občutljivih na vrsto zunanjih in notranjih dražljajev.
Glede na ta odkritja psihosomatska medicina poskuša bolnika usmeriti k čustvom kot vzroku za blokado psihične energije, da bi se ta znova normalno pretakala in da bi tako lahko fizično telo, na katerem se odraža fizični svet psihičnih napetosti, ponovno okrevalo.
Psihosomatski vidik bolezni in zdravja je že ugotovljen in potrjen v fiziki, nevroznanosti in biologiji. Psihosomatska medicina poskuša bolnika usmeriti k čustvom kot vzroku za blokado psihične energije.
Avtor: Dr. Isabel Alzina
