Čustev, ki jih čutimo, telo ne pozabi

SEDEM DUHOVNIH ZAKONOV – NOVI TEMELJNI V NAŠEM ŽIVLJENJU

V svojem življenju sem spoznala, kako zelo so pomembni odnosi. Odnosi z vsemi ljudmi, ki nas obkrožajo. Kajti povedo nam, kdo smo v svoji notranjosti. Če imamo veliko ljudi, ki se kregajo na nas imamo tak odnos sami s seboj. Kregamo se sami s sabo. Ego s svojo dušo. Če nas spravijo do jeze je veliko jeze v nas. Na splošno so naše ogledalo. Ves čas nam kažejo, katere čustvene travme so ujete v nas, ki bi rade šle ven iz telesa.

Pri veselju si nikoli ne rečete, da boste sprejeli veselje in ga potlačili, ali pa ignorirali, kot, da se ni zgodil. Takrat ste samo veseli, tako čisto naravno in nihče vas ne obsoja, ker ste veseli. Ko pa pridemo do jeze, pa je že drugače. Tega nočemo čutiti in nam všeč in če bomo jezni se bodo ljudje okoli nas odzvali negativno, tega pa nočemo. Zato jo zanikamo je ne izražamo, ker jezen biti ni lepo, so nas naučili. In tako jo ujamemo in zdržimo v telesu vedno znova in znova, dokler se je ne nabere toliko, da se začne izražati na fizičnem telesu in zbolimo. Ko rečemo, da nam gre nekaj na jetra, se to dejansko dogaja. Jeza nam gre na jetra. To čustvo, ki si ga ne dovolimo čutiti se ustavi na telesu. Vse dokler nam ne poči in začnemo jezno kričati ob nekem lahko majhnem dogodku, ki je bil kaplja čez rob. In s tem po navadi naredimo več škode kot koristi, ker se s takim izbruhom po navadi prinese še več jeze. Ker se ne poznamo in ne obvladamo govorice telesa in čustev imamo toliko potlačenega strahu, žalosti, jeze, skrbi. Ker vse tlačimo, imamo toliko energijskih blokad, s tem pa tudi bolezni in nerešenih odnosov.

Spoznala sem mnogo načinov sproščanja, na koncu pa ugotovila, da je vse v nas, da imamo vse pred nosom, le spoznati moramo, da smo bili naučeni narobe. Naučeni smo bili tako, kot so to znale naše mame in očetje. Ampak mi lahko sedaj njim pokažemo, da se da tudi drugače. Da če prisluhneš telesu, ki ti ves čas govori, če prepoznaš njegov jezik, si lahko sam sebi najboljši zdravnik. Če prepoznaš, da ti telo v obliki tesnobe sporoča, da zanikaš svoje potrebe in poiščeš tisto, kar te zelo veseli in narediš korak proti temu. Potem ti tudi telo ne bo več držalo v tesnobi, ampak bo sproščeno. Meni je bilo najtežje priznati, da mi življenje, ki sem si ga ustvarila ni všeč in,da ga bom morala popolnoma spremeniti. Ja seveda se je potem pojavil strah, kako naj to naredim. Ampak za, kako se vedno najde pot.

OGLAS

Ko sem se sama podala na pot, kako spremeniti življenje, da bo imelo prave temeljne so se pred mano pojavili  – 7 duhovnih zakonov, ki sem jih začela živeti in se jih bomo naučili uporabljati praktično, v vsakdanjem življenju. Ker nič ne deluje, če samo preberemo in vemo, potrebno je to začeti živeti. Veliko lažje je delati v skupini, skupaj, če imaš na poti še koga, ki se je ravno tako odločil spremeniti svoje življenje. To so vedno ljudje, ki te razumejo in ti pomagajo, da v trenutku, ko rabiš pogovor, se lahko pogovarjaš o tem z nekom, ki te razume, ker je s tabo na isti barki. Ali ne, kako veliko lažje bi bilo, če bi ob sebi imeli ljudi, ki nas razumejo. Dejstvo pa je, da ne razumemo niti sebe, kako naj nas razumejo drugi. Težko seveda, dokler se tega ne naučiš. Ko začneš raziskovati sebe ugotoviš, da te drugi sploh ne zanimaj več, ker nimaš več časa za druge, ker se vedno ukvarjaš s sabo. Potem se obtožbe »Ti si kriv, da se mi to dogaja« spremenijo v »V meni si sprožil jezo, ki je tam že bila, zdaj je čas, da jo občutim«. Zato nimaš časa, ker končno razumeš, da kar se dogaja zunaj tebe se je moralo najprej zgoditi v tebi.Znanje, ki ga predajam bo s tabo ostalo celo življenje, ker delo na sebi je vse življenjska naloga.

ČUSTVA, KI JIH ČUTIMO IN POTLAČIMO, TELO NE POZABI

STRAH JE PRAZEN VOTEL, OKROG PA GA NIČ NI –  to me je naučila babica. Pa je imela prav. Ja pa ne. Ker strah je čustvo, ki nam pomaga preživeti ne pa živeti. Ko stojimo na robu prepada nas je seveda strah, ker če bomo padli se bomo ubili. Ko pa nas strah drži na mestu, ker so nas naučili, da moramo imeti službo samo zato, da jo imamo. Da smo v njej nesrečni. Držimo se je pa iz istega strahu, ker smo bili, kot otroci naučeni, da je to edini vir preživetja. Takrat nam strah dela zelo veliko težav. Želimo si drugačno delo, svoje delo, ki ga bomo delali z veseljem, priučen strah pa pravi, ne naredi tega, ker boš lačen. Tako nastane notranji dvoboj, ki nam sproža celo goro občuti, ki jih ne moremo sprejeti in tudi čutiti ne. Postajamo vse bolj jezni dobesedno zastrupljamo svoje telo. Tako postajamo vedno bolj brez energije, bolj bolni in nesrečni.  Telo nam z jezo sporoča pojdi, naredi tisto kar si želiš, na drugi strani pa je močan strah, ki nam to ne pusti. Pa boste res umrl, če zamenjate službo. NEEE. Le sprejeti morate, da vas je strah, ker so vas tako naučili.

Največjo zmago sem sama čutila ravno takrat, ko sem kljub temu, da me je bilo zelo strah, stvar vseeno naredila. In ne boste verjeli, preživela. Še vedno sem živa in veliko bolj srečna. Zdaj, ko ugotovim, da me je nečesa strah, se tega lotim razumno.

Zato sedaj svoje strahove pogledam z vseh strani in naredim tisto, česar me je strah in to točno tako, kar z strahcem vred se odpravim na pot. Moje telo reagira, kot bi bil v smrtni nevarnosti, občutim tesnobo, sem neznansko utrujena, imam mrzle in potne roke, srce mi razbija, ne morem spati. Jaz pa mu lepo povem, da ko bom končala zadevo, ki si jo želim, se bo naučilo, da tukaj nevarnosti ni.

KROG ŽIVLJENJA, Brigita Žurej, Jernej Žurej Jerry