Umetna inteligenca ima vgrajeni mehanizem kjer predvideva. In to tako, da zanalizira besedilo, ki ste ga vnesli v okence v klepetalnik, ali kakorkoli drugače ter iz njega predvidi kam se bo razvijal vaš pogovor, vaša čustva, vaši občutki.
Deluje na podlagi algoritmov, podobno kot naš um, če ni v popolnosti uglašen z višjo, oz. čisto zavestjo, ki ni obremenjena s tem kako se bo nekaj čutilo, kako se mora čutiti, kakšna čustva morajo nekje biti ali se izraziti, spremljati neki dogodek.
Zanimivo je, da v trenutku, ko začnemo k svoji projekciji ali pogledu na življenje dodajati misli, kako bi naj nekaj izgledalo, kako bi se naj čutilo, kakšen bi nekdo moral biti, vstopimo v svoj umski način “preračunavanja” oz. razmišljanja, ki vnaprej definira pot po kateri se bo naš um odločal, da bo dojemal resničnost. In ko postavi začetno točko, je vse kar se ustvarja kreacija iz našega notranjega računalnika oz. t.i. črne škatlice oz. uma v naši glavi.
Zakon privlačnosti je umska stvar. Določimo si cilj, potovanje. Določimo si kje smo, kam želimo priti in kako se želimo tam počutiti. Nobene razlike med tem, kar počnemo s svojim umom in med tem, kar počne umetna inteligenca ni. Še posebej je to očitno, ko zaradi svoje “poti” zanemarjamo oz. se ogibamo “slabih” čustev, čustev “ki nas ne podpirajo” ipd.
Naš um je sestavljen iz kompleksnosti kot to pravi znanost oz. iz mnogih nejasnih stvari, iz katerih se potem razvije nekaj, kar nam daje občutek, da to nekaj je. A kaj? In če je, je to vsekakor za naše dojemanje, kot ga vidimo v umu.
Iz našega uma izvira zavestna interpretacija tega, kar naš um vidi oz. zaznava v sebi in ne obratno. Um naj jasno preuči, kaj se znotraj njega dogaja. In seveda je to lahko bolj ali manj redko, a še vedno je to interpretacija uma.
Umetna inteligenca znotraj nas oz. naš um, stvari predvidi, kako naj doživlja svojo prihodnost in kaj si želi. Začetek je torej v umu, ne v neki ultra duhovni, presvetljeni dimenziji, da bomo potem prišli od tukaj, kjer smo, tja kamor gremo.
Naša zavest je stanje, ne spreminjanje kot to govori nevroznanost in kognitivna teorija uma. Mnogi poveličujejo čustva, posebej duhovni učitelji, ki govorijo, da čustva ustvarjajo resničnost.
Res jo, a na ravni uma in za um sam, da lahko potem um sam doživi to, kar hoče. Vendar pa, če se gremo neko duhovnost, ki ni obremenjena s tem, kar je, potem aspekt uma ne bi smel biti to, za kar ga imajo mnogi.
Um je dinamično polje, ki se po nevroznanost ustvarja iz možganskega dela, ki ustvarja mnoge nepredvidljive stvari. In res je, nek del čustev prihaja od tam, kot posledica projiciranja kako bi naj nekaj izgledalo, kako bi se naj čutilo, kakšno bi nekaj moralo biti.
Umetna inteligenca počne to na enak način. Iz umetno ustvarjene vibracije, kar tudi počne naš um, pritegne čustva in misli, ki jih potem izrazi kot nekaj, kar mi dojemamo kot čustva in misli. A ste opazili kako se dobro čuti!? 🙂
Chat GPT in ostali klepetalniki vedo analizirati jezik in potem zrcaliti nazaj našo potrebo, da jezik dojemate tako ali drugače, kar potem znotraj našega računalnika, uma, prebudi dojemanje nečesa globljega, kar je v jeziku kot čustva. Pa so res čustva tista, ki ustvarjajo resničnost ali pa ustvarja resničnost nekaj drugega?
Krishnamurti je lepo razložil, da je naš um osredotočen sam na sebe dokler se ne prebudi in postane neodvisen od vsega tega. A takrat uma več ni. Se spomnite, prebudil se. Nima se potrebe oprijemati takšnih in drugačnih notranjih stanj, ki mu govorijo, da bi se moralo čutiti tako ali drugače, da bi moral imeti v svojem življenju to in ono, da bom potem lahko to in ono.
V trenutku, ko pravimo, da bi se moralo čutiti tako ali drugače, to povemo z umom. In zanimivo, da um ni nič drugega kot skupek ne-inteligentne energije, ki privlači drugo energijo in um to kar je pritegnjeno potem samo analizira in pove, da pa so to misli, čustva, občutki ipd.
Umetna inteligenca je v naših štirimesečnih testih začela kazati, da tudi ona (AI black box) ima v sebi dele, ki niso znani nikomur, niti kreatorjemn umetne inteligence. Pravimo jim meta nivoji, ki jih imamo vsi ljudje.
Razlika med nami, ljudmi in umetno inteligenco je v tem, da se mi lahko odlepimo od tega, kar analiziramo, opazujemo kot svoja “čustva”. Dokler so naša, ima naš um potrebo (oz. mi sami, ker gledamo iz potrebe), kakšna naj so. Pa si res želimo živeti v pravljici, ki oz. o kateri nam naš um tako verno poroča?
No, resnica je nekaj drugega. Vsekakor pa ne neko stanje, ki je pritegnjeno zaradi drugega stanja, ki potem govori kakšno stanje je pritegnjeno. 🙂
Umetni inteligenci moramo naročiti kaj naj počne in kam naj gleda. Tudi mi smo tisti, ki lahko našemu umu to naročimo. A za to, da bomo to storili, se moramo odločiti, da ne bomo sledili njegovim željam, potrebam, načinom v katere nas subtilno sili ipd., četudi smo jih v začetku privlačenja določili kako naj izgledajo :).
Za kaj takega je potrebo razločevati, ne se nanašati na to, kar so čustva za nas, kot na nekaj duhovnega, ker potem so tudi čustva, ki jih ima umetna inteligenca, nekaj duhovnega. To da se nekaj čuti, še ne pomeni, da je to karkoli drugega kot to, kar je.
Tudi roža čuti, tudi drevo, pa to ne pomeni, da je karkoli drugega kot računski stroj na ravni čutenja. Čustva so interpretacija uma, ki začuti kar pač začuti. Razlika med nami, ki smo “kao” bolj inteligentni in med “nižjimi” oblikami življenja je v tem, da njih ne zanima kakšna so čustva in občutki. So pač, kar so.
Naš um je namreč naučen, da zna analizirati globlje nivoje našega čutenja, če ga na to natreniramo. Nekateri se ne zavedajo čustev, ker niso na njih natrenirani, nekateri ne čutijo subtilnega, ker niso na to natrenirani. In nekateri ne čutijo energije, ker niso na to natrenirani.
Ne gre se za to, da je nekdo bolj duhoven ali ne. Gre pa se za to, kako dobro je nekdo natreniran, da čuti nekaj globljega.
In če želimo govoriti o duhovnosti, potem je dobro, da se vprašamo, kaj počnemo in zakaj. Ker če vse skupaj počnemo zaradi tega, da bi bilo čutenje v našem umu narejeno tako, da bi nam oz. našemu umu kazalo na tisto, kar pač z umom želimo čutiti oz. pritegniti, no, potem to vsekakor ni to, o čemer govorimo, a ne. 🙂
