Čustvena nedostopnost – za njo se skriva strah pred čustveno bolečino

OGLAS

Kje so vaša čustva, si jih dovolite čutiti, si dovolite biti odprti in se čustveno povezati z vašimi bližnjimi ali ste na preži, da boste imeli vsaj en varen izhod, ko bo čustev preveč?

Se bojite vezati ali se bolj intimno zbližati z novimi ljudmi ali celo z tistimi, ki so vam že blizu?

Vam je težko zaupati in deliti vaš čustven svet z drugimi, čeprav si to morda želite?

OGLAS

Če ste odgovorili z da, ste menda tisti, ki ste se nekje zazidali za zidovi lastnega strahu pred čustveno bolečino.

Občutek osamljenosti, kljub številnim odnosom je znak, da ste vedno nekje na varni razdalji pred svojimi čustvi, saj vas tako ne ogroža strah pred čustveno bolečino, ki vas je nekoč potisnil ob tla.

Skozi drugega spoznamo sebe, odnos nam vedno nudi spoznavanje sebe in možnost osebnega razvoja.

Distancirana drža se najbolj zrcali ravno v partnerskem odnosu, ki bi moral biti najbolj intimen. Če si odnos pogledamo pobližje, nivo intimnosti nedvomno sovpada z grajenjem zaupanja, čustveno ranjene osebe so tukaj zelo previdne, počasi gradijo zaupanje in spuščajo svoje zidove, ob konfliktih pa jih spet hitro zazidajo. Čustveno ranjena oseba, lahko v sebi nosi strahove pred ponovno izdajo in razvrednotenjem lastnih čustev, ter jih zato raje skriva.

Lahko se zgodi, da komaj v intimnem odnosu spoznate, da ste čustveno nedostopni. Vstopiti v resnejši odnos zahteva veliko mero čustvene odprtosti, če vam je ta proces bil zelo težak in ste kolebali med tem ali spet pobegnete ali ostanete, je to lahko znak, da je v vašem nezavednem veliko strahu pred bližino na čustveni ravni. Nek del vas si tega želi, drugi pa beži, pri samskih je lahko tudi to razlog, da se ne upajo vezati, se čustveno odpreti in spet pokazati svojo čustveno ranljivost.

Pri čustveni nedostopnosti gre velikokrat za povsem nezaveden proces, ki se je skozi čas zasidral v posamezniku kot vzorec delovanja, ki zajema številne obrambne mehanizme, kako se ubraniti neprijetnim čustvom. Temelj čustvene nedostopnosti je igra med bližino in oddaljenostjo v odnosu. Nivo intimnosti je pri takšnih osebah okrnjen, saj je držanje distance vedno v ospredju.

Obrambni mehanizmi, ki povzročajo izogibanje doživljanja čustev lahko na dolgi rok povzročajo veliko psihopatološke simptomatike, od depresije do paničnih motenj in izgorelosti, lahko se celo zajemajo odvisnosti od substanc, ki pomagajo ohranjati distanco pred čustvi ali se pa odražajo v drugih somatskih obolenjih. Kadar so simptomi tako močni, je res že skrajni čas, da se poišče pomoč v obliki psihoterapije.

Čustvene rane so lahko tako močne, da je strah pred ponovno travmatizacijo prevelik, tukaj pomaga psihoterapija. Psihoterapija je zdravljenje z pogovorom, v tem procesu se ustvari poseben terapevtski odnos, ki temelji na zaupanju, ta je zdravilen, dober psihoterapevt je sočuten in končno brez vrednotenja sprejme vsa čustva, ki se skrivajo v pacientu. Tako človek pridobi novo izkušnjo, kjer vidi, da lahko zaupa in pokaže svoja čustva in da ne bo vedno ranjen.

Čustva so tista, ki nas ponesejo v odnos. Preden smo spregovorili besede, smo čutili. Kot otrok smo prepuščeni popolni odvisnosti od matere, ki samo preko naših čustvenih signalov lahko komunicira z nami, zmožnost empatije mame je ključnega pomena pri uglaševanju na potrebe, tako nežnega in nemočnega bitja. Že tukaj v tako zgodnji fazi se lahko zgodijo zametki čustvene ranjenosti, ki vodijo v zelo težko čustveno otopelost ali čustveno nedostopnost, ravno zaradi neuglašenosti matere na čustva otroka. Če pride do tega v tako zgodnjem obdobju, so posledice zelo težke in globoko zasidrane v osebnost.
V poznejših razvojnih fazah otroka, je neodzivanje ali izničevanje čustev otroka tudi zelo težko in pušča trajne posledice, vendar je z zdravljenjem poglobljene psihoterapije bolje obvladljivo. Čutenje otrokovih čustev in reakcija na njih daje otroku občutek smiselnosti ob izražanju le teh. Stik v takšnem odnosu je poglobljen, čustva potekajo dvosmerno, kadar pa tega ni, se izgubi smisel izražanja čustev, saj otrokova čustva tako ali tako niso upoštevana. Kasneje v življenju se vključi racionalni del posameznika, ki zna biti vrhunsko analitičen, lahko celo govori o čustvih, vendar je le malo v stiku s svojimi resničnimi čustvi. Kadar naša čustva niso uslišana ali so zatrta, potolčena ali popolnoma neopažena, vodi to v hude rane, ki se kažejo kot čustvena zaprtost. Skozi nezavedne procese se čustven del posameznika začne skrivati v globine in se preplasti z različni tehnikami kako ubežati pred svojimi čustvi.

Kaj pa, če čustveno nedostopnost prepoznate pri vašem partnerju?

Vedno je zanimivo kaj je preveč in kaj je premalo, tukaj lahko hitro vprašanje obrnemo vase in se sprva vprašamo koliko pa smo mi čustveni dostopni. Pomembno je, da preden usmerimo pozornost na partnerja, vedno zavestno soočimo sebe z enakim vprašanjem.

V partnerstvu poteka veliko projekcij – kar pomeni, da v drugega vnašamo lastnosti ali težave, ki so v bistvu naše in si jih nočemo priznati. Čustvena odmaknjenost enega partnerja posledično vpliva tudi na drugega. In pogosto se zdi, da odgovornost vedno leži na partnerju. Če čutite, da je to vseeno nekje vaša tematika, pomislite kaj vas je v odnosu privedlo v stanje odmaknjenosti, ste že vedno takšni ali se je zgodilo kaj posebnega, kar je povzročilo da ste se čustveno zaprli?

Partnerja vedno nezavedno zbiramo po modelu, ki nam je poznan, kar pomeni da bo ravno on lahko tisti, ki vam bo odprl vaše stare rane. Če vodite zavestno partnerstvo pa je tudi možno, da jih vsaj delno pokrpa. V veliki meri pa je odločilno koliko delate na sebi, ozaveščate vaše čustvene rane in jih ne preigravate v partnerskem odnosu, temveč jih razrešujete sami pri sebi.

Kadar pa čutite, da je partner res zelo čustveno odmaknjen in ne samo pri vas, je to očitno njegov vzorec po katerem živi. Pogosto ljudje komaj po nekaj letih sploh dojamejo, da so za partnerja izbrali dokaj odmaknjenega, hladno delujočega človeka. Čustvena praznina se takrat začne večat in hitro pride do tega, da se od partnerja že skoraj na silo zahteva, da se odpre in začne kazat čustva. To se lahko spremeni v hud začaran krog, kjer eden od partnerjev kriči po bližini, drugi pa beži vedno bolj daleč stran. Zahtevanje in vrtanje v partnerja naj se čustveno izrazi, je žal zelo napačen pristop.

Sprejemanje in prilagajanje je ključ do uspešnega partnerstva, to pomeni, da vam drugega ne preostane, kot da sprejmete čustveno nedostopnost vašega dragega in mu s tem ponudite varen prostor, da je končno sprejet takšen kot je. Z ustvarjanjem novega prostora sprejetosti in zaupanja se bo zgodila sprememba. Ljubeč odnos, kjer ne zahtevate z vso silo zadovoljevanja vaših potreb, bo iz vašega ranjenega partnerja izvabila iskre čustev, ki se zagotovo skrivajo nekje v njem.

Biti eno s svojimi čustvi je delo, ki se ga učimo celotno življenje, resnično prisluhniti sebi je izziv, ki ga nikoli ne bi smeli izpustiti izpred oči. Kako boste našli način se čim bolj povezati s samim seboj, si prisluhniti in podeliti sebe, je vaša odločitev. Pomembno je, da si to dovolite v res varnem okolju, z ljudmi kateri vam dajejo signale, da se lahko čustveno odprete.

Čustveno zreli ljudje jasno podelijo svoja čustva in upoštevajo tudi čustva drugih.

Kadar začutite osebo, ki vam zaupa, si upajte tudi vi pokazati kanček sebe in kanček zaupanja. Počasi se bo vaš obrambni zid začel rušiti in pogled na vas, kakor pa tudi na druge, bo veliko bolj jasen in močen.

Kadar opažate čustveno nedostopnost pri drugih, imejte v mislih, da smo ljudje edinstveni in nivoji čustvene odprtosti so različni tako kot smo si ljudje, ni recepta kaj je prav. Če se človek v sebi počuti zadovoljen in pomirjen, je to odlično in je to zagotovo pravilna pot. Koliko čustvenega vpogleda kdo dopusti, ni odvisno samo od posameznikove odločitve, zajema vse kar je človek kdaj izkusil in v kakšnem okolju se nahaja. Pomembno je, da spoštujete še vsak tako majhen blisk, ki razodeva čustva vaše ljubljenje osebe in če boste znali prisluhniti in pogledati z ljubeznijo, verjamem, da bo teh prebliskov vedno več.