Čustvena zanemarjenost v otroštvu: nevidna rana
Nevidna oblika travme
Ko govorimo o travmi, si mnogi predstavljajo nasilje, kričanje in zlorabe. Psihologinja dr. Jonice Webb pa opozarja na tisto, kar je veliko težje opaziti – tiho odsotnost čustvene povezanosti v otroštvu.
V svoji knjigi Prazni pojasnjuje, da čustvena zanemarjenost ni nekaj, kar se zgodi – temveč nekaj, kar se ne zgodi.
Otrok ne prejme dovolj čustvenega odziva, razumevanja in potrditve, ki jih potrebuje, da razvije zdravo samopodobo in sposobnost ravnanja s čustvi.
Kaj pravzaprav pomeni čustvena zanemarjenost?
Gre za trajni primanjkljaj čustvene odzivnosti v odnosu med staršem in otrokom.
Starši morda zagotovijo hrano, varnost in izobrazbo, a ne opazijo ali ne priznajo otrokovega notranjega sveta – njegovih občutkov, strahov, žalosti ali veselja.
Primeri čustvene zanemarjenosti so npr. ko otrok izrazi žalost, starš reče: »Ne bodi žalosten, saj ni nič takega.« ali ko otrok izrazi jezo, sliši: »Ne bodi tako občutljiv.« ali ko otrok išče tolažbo, mu starš odvrne: »Preveč si dramatičen.«
Na prvi pogled to niso krute izjave. A če se ponavljajo, otroku sporočajo, da njegova čustva niso pomembna ali da so napačna.
Sčasoma se otrok nauči potlačiti svoje notranje doživljanje – in odtujitev od lastnih čustev postane njegov način preživetja.
Zakaj je čustvena zanemarjenost “nevidna”?
Ker je pogosto neprepoznana, ker gre za odsotnost.
Otrok ne more razumeti, da mu nekaj manjka, če tega nikoli ni imel.
Kasneje v odrasli dobi se to izrazi kot nepojasnjena praznina, občutek nepovezanosti ali nezmožnost, da bi resnično začutil samega sebe.
Dolgoročne posledice v odraslosti
Odrasli, ki so odraščali v čustveno zanemarjenem okolju, pogosto ne vedo, zakaj se počutijo, kot se. Pogosti simptomi so kroničen občutek praznine ali notranje otopelosti, težave z izražanjem čustev – bodisi jih ne prepoznajo, bodisi jih zadržujejo, nizka samopodoba in občutek, da “nekaj z mano ni v redu”, pretirana samostojnost in težave z zaupanjem drugim, težave v partnerskih odnosih – zbližanje jih plaši ali pa se čutijo nevidne, perfekcionizem ali nenehno iskanje zunanjega potrjevanja,…
Taki posamezniki pogosto izgledajo uspešni in samozavestni, a v sebi nosijo globoko nerazložljivo praznino.
Dr. Webb poudarja, da čustvena zanemarjenost redko izvira iz zlonamernosti. Veliko staršev ima rada svoje otroke, a sami niso bili naučeni, kako ravnati s čustvi – ne s svojimi, ne z otrokovimi.
Tako se zanemarjenost pogosto prenaša iz generacije v generacijo.
Da prepoznamo tako delovanje je priložnost za razumevanje in prekinitev vzorca.
Proces zdravljenja: pot k ponovni povezanosti s seboj
Dobra novica je, da je čustveno zanemarjenost mogoče ozdraviti. Okrevanje pa ni hitro – gre za postopen proces čustvene pismenosti in sočutja do sebe.
Prvi korak je spoznanje, da smo bili v otroštvu čustveno zanemarjeni, kar vpliva na nas v življenju. To pomeni da prepoznamo: »Moja čustva so pomembna, tudi če so bila nekoč prezrta.«
Mnogi odrasli, ki so bili čustveno zanemarjeni sploh ne vedo, kaj čutijo. Webb svetuje vodenje “čustvenega dnevnika” – večkrat na dan si zastavi vprašanje:
Kaj trenutno čutim?
Kje v telesu to občutim?
Kaj to čustvo morda želi povedati?
Cilj ni nadzor čustev, temveč njihovo sprejemanje. Čustva so dragoceni signali, ne sovražniki.
Ko posameznik pridobi več samozaupanja, lahko začne deliti svoja čustva z drugimi – sprva v varnih okoljih, morda v terapiji, kasneje pa tudi v intimnih odnosih.
Zdravljenje zahteva, da odrasla oseba postane čustveno zavedni starš svojemu notranjemu otroku – da mu nudi razumevanje, tolažbo in spoštovanje, ki ga nekoč ni prejel.
Dr. Jonice Webb pravi, da čustvena zanemarjenost ni obsodba za vse življenje. Gre za “nevidno rano”, ki jo lahko ozdravimo s pozornostjo, zavedanjem in sočutjem. Ko se ponovno povežemo s svojimi čustvi, spet vzpostavimo stik s seboj – in posledično tudi z drugimi.
Več lahko prebereš v knjigi Prazni – Prepoznajmo in pozdravimo čustveno zanemarjenost iz otroštva >>
