Čutenje empata

OGLAS

Ljudje čutimo dosti, a ne? Vsak po svoje, njegov notranji svet je prepreden s tem, kar čuti. A nihče ne ve, kaj točno čuti nekdo drug. Ve samo tisto, kar mu je prikazano.

Dostikrat je tisto, kar je nekomu prikazano, da čuti nekdo drug, povezano z njim in njegovim čutenjem sebe, saj smo ljudje zrcalna podoba v čutenju. Pa še takrat je zelo težko prepoznati to, kar čuti nekdo drug, če nismo v tem ‘zverzirani’.

Mi morda že lahko čutimo nekoga drugega, vendar pa je vprašanje kaj zaznavamo. Morda je to, kar čutimo v drugem, zelo jasno povezano z interpretacijo njegovih čustev in zaznav. V tem primeru se gre za mentalno zaznavo tega, kar drugi čuti, ne samo za čustveno.

OGLAS

Dosti nas čuti to, kar čuti nekdo drug. Zelo jasno mu znamo povedati, kaj je njegov problem in kaj čuti, vendar pa se pojavlja vprašanje, koliko je to koristno za nas same.

Ali to čutimo, da se zavarujemo pred tem, kar čuti druga stran ali to čutimo, ker smo radovedni? Zelo malo ljudi je tistih, ki dovoli, da pride čutenje nekoga samo do njih in tudi gre, ko je na to pripravljeno.

Dosti ljudi se namreč naslaja nad tem, kar čuti pri drugem. To analizira, poizkusi postaviti v kontekst, pa če že ne na umski ravni, torej z mislimi, pa s čutenjem, kar je v večini primerov zelo podobno.

Ko ljudje analiziramo, poskusimo dojeti drugega, vsekakor to počnemo z umom. Seveda se ne gre samo za čutenje. Gre se za to, da bi spoznali drugega.

A drug je v popolnosti drugačen, kot mi sami. Ima svoja čustva, svoj način mišljenja, ki dovoli, da se ta čustva razvijejo ali ne. Zelo pretkana je lahko igra zaznavanja nekoga drugega in potem reagiranja iz tega.

Vsekakor je lahko v pomoč, a če se preveč oprimemo tega, za kar mislimo, da čuti ali misli, no, potem smo tudi sami zgrabljeni v njegovo čutenje, ne v naše lastno. Človek je prišel na ta svet, da spozna samega sebe, ne drugega. In to je zelo težko, če ne pravzaprav nemogoče, če se ukvarja z drugim.

Ko se namreč ukvarjamo z drugim, nismo pozorni kako se na to odzivajo naša čustva.

Naš organizem je z razlogom narejen tako, da gledamo samo v eno smer. Če že pogledamo na obraz, je samo eden in gleda v samo eno smer. Na enak način polovice možganov. Ena je odgovorna za nekaj in druga za nekaj drugega. Dve nogi nam kažeta, če ni naša pot naprej usklajena, potem ne pridemo nikamor. In če smo razdvojeni, se ne bomo premaknili.

Ena stran možganov je ženska, druga moška, preveva ju drugačen aspekt energije. Pa pustimo sedaj, kateri je kateri. Kar pa je pomembno, pa je usklajenost tega, kar se odvija v njiju.

Če zakrčenost na primer v moški energiji ne dovoli, da bi se možgani omehčali in sporočili z električnim impulzom, da se naj nekaj v telesu zgodi, se ne bo, kajti zakrčenost bo preprečila pretok energije oz. električnih impulzov tja, kamor morajo priti.

Da bi svet lahko dojeli takšnega, kot ga moramo, torej v popolnosti popolnega, morajo biti naši možgani popolnoma pretočni. In v trenutku, ko se v našem umu in seveda tudi v energiji, ki jo ta pošilja v možgane pojavijo kakšne sodbe, se energija zakrči. In sploh ni važno, če je to moški ali ženski aspekt energije. Kar pa je važno, pa je to, da je energija nekje zakrčena.

V trenutku kot to počnemo znotraj ženskega ali moškega aspekta znotraj naše osebnosti, naša nižja osebnost na to odreagira in ustvari temu primerne umske impulze.

Ali ste vedeli, da misli izvirajo iz ega? Pa da ne bo pomote, ego večkrat sploh ni to za kar ga ljudje imamo. Je le tam, vsi ga imamo in ustvarja misli.

Vsebino misli vsekakor lahko spremenimo z našim višjim intelektom, a težava je, da je ta tako zelo prepleten z nižjim intelektom, da misli dostikrat še vedno opisujejo potrebo po lastni koristi, pa četudi samo v čustvih. Z mislim je torej zelo težko analizirati to, kar se dogaja v čutenju, še posebej takrat, ko nismo v popolnosti s tem, kar čutimo, povezan.

Energija čutenja je zelo specifična in tisti, ki jo čutijo, lahko pač z njo ustvarjajo občutke malo drugače, kot tisti, ki je ne. Zavestno ustvarjanje čutenja in čustev je vsekakor nekaj, a težava nastane, ko to ustvarjamo iz nižjega uma oz. iz ega. Ego vedno skrbi, da bo na koncu imel korist on sam, torej da izrazi svojo sebično željo.

Modreci davnine, starodavni, so odkrili, da če um in njegovo delovanje spreminjamo skozi dobrohotne, uslužne in prijazne misli in dejanja, da um postaja mehkejši. To pomeni, da neposredno vplivamo ne energijo, ki naredi mehkejše tudi možgane in tisto, kar pride skozi nje.

Naši gibi, dejanja, celoten izraz postane mehkejši. Stvar pa se najbolj pozna v naših mislih, čustvih, občutjih.

Ko čutimo druge, njihove potrebe, ni nobene potrebe, da se zalepimo za to kar čutimo. To nam bore malo pove o njih, hkrati pa nas oropa naše lastne izkušnje, saj med tem, ko čutimo njih, ne čutimo sebe. Naš um le predvideva, kaj se bo zgodilo in kaj ne.

Pri čutenju je vedno tako, da čutimo sebe, čeprav čutimo nekoga drugega, saj nam ravno naša čutila pomagajo razvozlati to, kar smo čutili pri drugem. Ko čutimo je vedno dobro ostati v sebi, ne v drugem in tem, kar on čuti, kajti pot nazaj zna biti zelo težka.

Predvsem pa se lahko zgodi, da se z njim prepletemo ali celo postanemo on. Ko se to zgodi, se naša energija delno ali v celoti preplavi z njegovo in ko se to zgodi, lahko izgubimo občutek zase, vsaj popolnega in naredimo nekaj, kar v nasprotnem ne bi.

In zakaj ni dobro postati nekdo drug? No, razlog je čisto preprost, ker potem kaj lahko začnemo projicirati misli in občutke drugih na ljudi, ki sploh nič nimajo s tem, kar projiciramo. Vsak človek je prišel namreč sem na Zemljo, da Zemljo in življenje na njej okusi kar se da pristno. In bolj mu bo to omogočeno, lažje bo spoznal sebe. In seveda, če izraz drugega človeka ni pristen, zelo težko v njem vidimo sebe.

V njem vidimo le neko popačeno projekcijo tega, kar nam ta oseba želi povedati. In to se, če smo dovolj čuteči, da začutiti.

Pristnost je ena najbolj pomembnih stvari v življenju. Seveda, če človek ni pristen, kot boste rekli, ima druga stran veliko možnost, da prepozna pristnost v sebi, medtem, ko odstrani tisto, kar je nepristno, torej izraz sočloveka, vendar pa potem obstaja velika verjetnost, da ga bo okolica ‘oklasificirala’ za nesočutnega, nekoga, ki zavrača resnice drugih, jih odriva, jim ne zaupa, sicer pa to kot empati verjetno že veste.

Če ste empat vsekakor čutite, ko nekaj ni pristno, je potvorjeno, zlagano in na podoben način drugi zaznavajo vaš izraz. To, da vi nekaj čutite še ne pomeni, da je vaša zaznava 100 procentna. Pomeni samo to, da ste nekaj zaznali in da je dobro preden kakor koli odreagirate, da se prepričate, če je stvar, ki jo želite izraziti nujna, potrebna in sočutna. Ker če ni, boste najverjetneje sočloveka bolj prizadeli kot ne, verjetno pa tudi sebe.