Prva stvar, ki bi nas jo morali naučiti je ta, da drugih ni, vsaj v naši zaznavi. A ko si majhen in vsi hočejo, da jih registriraš, da se odzivaš na ta svet, njegovo znanje, občutke, ki ti jih prebuja ipd., stremi v drugi smer.
Velika večina ljudi namreč hoče, da jih opaziš in da jim slediš.

Vendar pa, če pogledamo globlje, pravzaprav kaj hitro lahko odkrijemo, vsaj tisti, ki se ukvarjajo z meditacijo, da zunanjega sveta v trenutku, ko zapreš oči oz. zunanjo percepcijo, ni. Da je zunanji svet iluzija, vsak kar se tiče našega zaznavanja.

V trenutku, pa ko odpreš oči in se »priklopiš« na to kar ti lahko nudi zunanji svet, pa se telo preplavi z občutki, čustvi, mislimi, koncepti, idejami ipd.

Pa je s tem kaj narobe?

Vsekakor ne, vendar pa, ker smo ljudje na ta svet prišli spoznat sami sebe, tega ne moremo, če nas preplavlja vse to, kar se zdi, da smo mi. Mi nikakor nismo to, kar se pojavi v nas, temveč smo tisto, kar je bilo tam že pred tem, ko se je pojavila ta poplava vsega tega znotraj nas.
Razumljivo je, da mislimo, da smo to, kar se prebudi in plava znotraj nas, saj smo pač bili tako trenirani. Starši so hoteli, da se jim smejemo, tudi sosedi, ko smo bili še majhni, v šoli so želeli, da se jim odzivamo, tudi ženske in moški si to želijo, pa seveda direktorji, pa diktatorji ipd.

Ta, kar se pojavlja znotraj nas, kot neka navidezna resničnost je postalo nekaj v čem živimo. Pa smo mi res ta navidezna resničnost, ki se dvigne v trenutku, ko vklopimo naš um? Btw. Um je sestavljen iz čustev, občutkov, misli, konceptov, spominov, zaznav ipd.

Podobno kot če bi si dali na nos očala navidezne resničnosti, se začne pojavljati svet znotraj nas in ta svet je včasih pravljičen, drugič malo manj, a privzeli smo, da je resničen.

Ko se človek ukvarja s kakršno koli duhovno prakso, se naši čuti počasi umirijo, zaznave pojavljajo siliti s svojimi vtisi, spomin vedno bolj umira, saj se v njega ne skladiščijo nepotrebne in odvečne stvari. Človek se začne počasi umirjati ali poživljati, kar pač v potrebuje v svojem življenju, vedno bolj pada v notranje ravnovesje, kar je tudi namen življenja.

Nemogoče je spoznati svojo pravo naravo, če se nenehno ukvarjaš s tem, kar je zunanje tebi.

Če pogledamo, vedno ko se pojavi neka zaznava, se pojavita znotraj nas dva, torej, ta, ki gleda oz. opazuje in zaznava sama, če smo le malo pozorni lahko to odkrijemo. In zanimivo je, da kljub temu, da na neki intuitivni ravni to prepoznavamo in nam je to domače, pa se raje držimo vidika virtualne resničnosti.

Vedno bolj tonemo v to, da je tisto, kar opazujemo, da smo to mi, vsaj znotraj nas. Iz vsega tega ustvarjamo čustva, misli, zaznave, spomine, koncepte, vsekakor saj nas to poživlja.

Zanimivo je, da čutimo energijo vsakega senzacije, ki jo ustvari um, saj je um neke vrste posrednik med materialnim in nematerialnim svetom. Torej le s težka rečemo, da ne zaznavamo tega, kar nam sporoča nematerialni svet.

Razlika je le v tem, kaj sprejemamo od tega nematerialnega sveta.

Če je naš um prepleten s tem, kar se kaže kot mi in kar je seveda ustvaril sam, je vedno dobro pomisliti, da je nekdo nekaj ustvaril, kar se potem pojavlja znotraj nas in kot takšne nismo mi. To je podobno kot cepivo. Nekdo ga je ustvaril in ga vstavil v nas in na neki ravni vemo, da to nismo mi.

Tudi pri umu je podobno. Um nekaj ustvari, nekaj kar nismo mi, saj je um le posrednik med nevidnim in vidnim svetom in ni del nas. Bolj torej gremo v nevidni svet, bolj lahko zaznavamo, da obstajajo stvari, ki niso del nas in če smo iz perspektive tega sveta dovolj pazljivi, kaj hitro opazimo, da je um nekaj, kar se pojavlja znotraj nas oz. da ga opazujemo.

Samo stvar prečiščenosti in zavedanja naše lastne narave je, kako se odzovemo na to, kar vidimo z umom. Lahko rečemo, da je to naše in odigravamo dramo, ki jo je za nas pripravil um, v katerem primeru se bo drama vedno bolj razplamtevala, lahko pa enostavno prepoznamo to, kar se nam hoče vsiliti ali odigravati pred našim umom kot nekaj, kar nismo mi in se obrnemo stran.

Starodavni koncepti in načini so globoko vsajeni v človeško zaznavo in s tem, ko jim človek sledi, so le-ti včasih uporabni, kot npr. motika za okopavanje vrta ali njive, vendar pa to nismo mi.

Vsaka civilizacija namreč ve, kaj je in tako se tudi obnaša. Lemurijci so poznali svojo pravo naravo, zato so reševali stvari na svoj način, v Atlantidi se je vse skupaj že začelo odmikati in je zaradi nadvlade uma prišlo do propada Atlantide, v dandanašnjem času pa je večina ljudi ujeta v um in deluje iz njega.

Narava uma je, da nam posreduje vse te zaznave, da jih bomo uporabili za svojo in korist drugih, da bomo dobili bolj ljubeč, dobrohoten izraz, ne temu, da se kregamo in uničujemo ta planet.

Torej, tisti, ki vam je mar za sebe in za druge, za planet, učite se o sebi, svoji naravi, ne da se utrujate o tem, kar vam servira um in kaj le-ta želi od vas. Dovolite, da skozi vas posveti višja zavest in da vas le-ta vodi po poti, ki je tlakovana tako za vas, kot druge. Postanite v tem življenju to, kar je vaša volja, ne volja drugih, kajti, če se boste ukvarjali s tem, kar vam servira um boste najverjetneje končali tam, kjer ne želite biti.

Naj se pokaže slava človeškega duha in naj zavesti človeška duša. To pa se lahko zgodi samo tako, da človek začne gledati in izpuščati tisto, kar ni.