»V spiritualnih krogih se je ohranil mit, da bi se morali znebiti razuma. Nekateri so mnenja, da razsvetljenje, najvišji duhovni dosežek, pomeni, da živimo v mehurčku blaženosti, na varnem pred razmišljanji in občutji. Vendar pa je to daleč od resnice!
Tradicionalne vede si pogosto uklonijo um s sofisticiranimi tehnikami, kot so ponavljanje manter, molitve in kompleksne vizualizacije. Metode nove dobe nas umerjajo v transcedenco uma z osredotočanjem na angelska kraljestva, povzdignjene mojstre in druga t. i. visoka stanja zavest. Ugotovila sem, da tako nasilen in poniževalen odnos do uma preprosto ne deluje! Novinka na vaji meditacije je pred kratkim razlagala, kako ni mogla izključiti svojih misli. Pritoževala se je, da bolj, ko se jih je branila, vztrajnejše so postajale, dokler ni bila na koncu meditacije bolj napeta kot pred njo.
Razložila sem ji, da se izpod tiranije uma ne moremo osvoboditi z uporabo sile ali zvijače, saj tisto, čemur se upiramo, ne bo popustilo! Pravzaprav um sam po sebi ni problem, naša identifikacija z njim pa je. Z drugimi besedami, ego se je identificiral z vsebino misli, misleč, da je resnična, in zato ji je dal moč, da kreira našo realnost. Tisto, v kar verjamemo, bo postalo močnejše. Če se torej s svojim umom borimo proti njemu ali ga poskušamo nadzorovati, na koncu okrepimo ego. Mogoče se počutimo bolje, ker je to duhovni ego, vendar pa se nam resnična svoboda še naprej izmika.
Namesto, da bi ga odrivali stran, gremo preko uma tako, da s svetlobo naše prisotnosti vstopimo globlje vanj. Drugače povedano, postanemo bolj prisotni, skupaj s tem, kar nastaja, ne da bi nam bilo treba karkoli spremeniti; preprosto se umirimo v resnici tega, kar je. Če ste absolutno prisotni ob vsaki misli, ko se vam porodi, bo izgubila intenzivnost. Res je, da ji bo neizogibno sledila naslednja misel in njej naslednja, ad infinitum. A če usmerite vso svojo pozornost na to, kar se dogaja v prav v tem trenutku, ste lahko priča čudnemu fenomenu; misel zbledi in izgine!
In če vztrajate v prisotnosti, vsakič ko nastane nove misel – in nova in nova – razmišljanje izpuhti!
Če razmišljate o preteklosti in prihodnosti, delujete v horizontalni dimenziji. V horizontali je vedno »premikanje proti nečemu« ali »odmikanje stran od«, nikoli pa preprosto ne obmirujete zadovoljni s tem, kar je. Vznemirjenost, nespokojnost uma v nas budi strah in nas ohranja v vlogi žrtve spreminjajočih se življenjskih okoliščin.
Vsakič, ko postajam preplašena, vem, da nisem prisotna, zato se moram obvladati in se vprašati: »Kaj je resnično?« Preteklost je namreč umrla dolgo nazaj, prihodnost pa se še ni rodila, torej pravzaprav nobena od njiju ne obstaja; čas je iluzija. Edina realnost, ki je, obstaja prav v tem trenutku. Celota življenja je serija sedanjih trenutkov, ki si neopazno sledijo. Ko se spomnim, da obstajam le zdaj, in si resnično dovolim, da bi ga doživela kot realnost, sem takoj osvobojena tiranije svojega uma.
Ko se odrečete potrebi, da bi nadzorovali življenje, se znajdete v vrzeli med mislimi. V njej odkrijete darilo trenutka. To je brezčasna svoboda, ki je ni skalilo to, kar se je in kar se mogoče bo zgodilo.«
Odlomek iz knjige »Kako najti boga v vsem«, Amoda Maa Jeevan, Hermes IPAL, 2008 (str. 61 -62)
Spletna knjigarna: https://hermes.ipal.si/izdelek/kako-najti-boga-v-vsem
