Delo na sebi – 2.del

Kdo je pravzaprav tisti, ki dela na sebi? Je to naš um ali kaj drugega? Ker če je um… Zanimivo, da je prav um tisti, ki nas pelje na vsa ta zanimiva potovanja v našem življenju in morda prav tisti, ki nam greni življenje. Dobro se je zavedati, koga prosimo, da naj nekaj spremeni na sebi in postane drugačen.

Mnogokrat hodimo po življenju samo z razlogom, da bi nekaj doživeli, da bi nekaj okusili. A kdo je pravzaprav tisti, ki ima potrebo, predstavo, da je nekaj potrebno preizkusiti? A prihaja ta privlak iz čustev, misli ali pa je resnica globlja? Ker če prihaja iz prvih dveh, potem se bo najverjetneje zgodba tudi končala tam, torej v čustvih in umu. In zanimivo, prav ta so tista, kjer čutimo privlak, da moramo nekaj okušati…Dobro se je zavedati kateri del našega bitja hoče spremembo, kajti če želja po spremembi prihaja iz umskega dela in se po samem procesu spreminjajnja nič ne zgodi, če ne vidimo sveta drugače, če ne postajamo bolj mehki, odprti, radostni, igrivi… Vsak pač dela na sebi z nekim razlogom, pa ste se vprašali, kaj je ta razlog? Ali se ukvarjate z energijskim delom, da boste lahko pomagali drugim ali pa zato, da boste lahko videli v drugih sebe?

No, dobro je razmisliti o vsem tem kar je bilo do sedaj napisano, kajti če vidite v drugih le bolane ljudi, ki jim je potrebno pomagati, ste najverjetneje vi tisti, ki potrebujete pomoč prav tako kot oni. Kako lahko tisti, ki ne vidi, vodi slepca v luč?
Namen dela na sebi je odkriti neko globljo resnico o sebi, o svojem bitju, o svoji naravi. In če sme nenehno le zazrti v smer, da se moramo spremeniti, ker nismo dobri takšni kot smo, je vprašanje, zakaj se spreminjamo in čemu bo to služilo. Mogoče je zelo dobro pogledati v to kar počnemo in se vprašati zakaj to počnemo.

In če je odgovor drugačen, kot prepoznava globine našega bitja, potem je dobro, da se za trenutek zaustavimo in se vprašamo, kaj pa je tisto, kar si od življenja sploh želim?

Ljudje si od življenja namreč želimo mnoge stvari. Ena od teh je prepoznava globoke resnice o tem kdo smo. In če hodimo po svoji poti brez kompasa, ali z magnetno iglo, ki se odzove na vsak dražljaj, čustva ali misli, ki pridejo iz okolja je dokaj težko videti resnico o sebi, o tem zakaj in kako se odzivano na vse to. Mogoče je čas za vse tiste, ki to počnejo, tavajo po življenju namreč, da se zaustavijo in se odločijo, kaj si pravzaprav od življenja želijo.
V življenju lahko uživamo, se kopamo v čustvih in mislim in ni s tem nič narobe, lahko pa želimo prepoznati kdo smo mi sami brez vseh teh misli ni čustev, da vidimo in prepoznamo kaj je naša prava narava. No, takrat pa je potrebno pogledati pod fasado make-upa in začeti čistiti podstrešje ter prepoznavati ali je to kar je bilo na podstrešju sploh nekaj ali ni nič in ali je sploh kdaj obstajalo.