To so družine, v kateri je eden od partnerjev biološki starš otrokom. Pod isto streho torej bivata novo sestavljena partnerja, ki skrbita za otroke. Pogosto imata oba od prej otroke, ki so pri njima ter pri bivših partnerjih, kot dogovorjeno in v skladu s skrbništvom in določenimi stiki. Nekatere sestavljene družine se organizirajo tudi tako, da so oboji otroci en teden pri bivših in se ti tisti teden, ko sta sama, posvečata na polno eden drugemu, sicer pa oba skrbita enakovredno za vse otroke. Eden drugemu tudi podelita vzgojne kompetence za vse otroke.
To je nekako najbolj uspešna inačica sestavljene družine. Poznam jih nekaj, dejstvo pa je, da niso prišli do tako usklajenega delovanja, kot sem opisala, čez noč. Po ločitvi in težkih razhodih na obeh straneh sta se oba na novo zaljubljena partnerja zelo trudila ohranjati in utrjevati partnerski odnos, ker sta se zavedala, da oba bivša želita nagajati in sta še bolj trdno držala skupaj, tudi vzgojno, ko sta imela vse otroke na kupu. Nihče ne pravi, da je to enostavno. Ko sem spremljala zgodbo ene podobne družine, je trajalo nekaj let, da sta se oba bivša sprijaznila, da se sedanja naša partnerja ne bosta vrnila nazaj in ko so videli, da so otroci zadovoljni tisti teden, ko so pri njima, so sčasoma nehali metati polena pod noge ter sedaj vsaj z njenim bivšim redno hodijo na kosila in se prijazno menijo ter vzgojno sodelujejo.
Kaj pa tista večina sestavljenih družin, v katerih vlada napetost, jeza in krivda?
Vzemimo primer, ko je žena mama predšolskega sina, novi mož nima otrok. Bivši partner sedanje žene zelo nagaja, ne vozi sina v vrtec, vzgaja ga v zelo špartanskem duhu, ko je sin pri njemu en teden, mu ne dovoli poklicati mami ali njenega partnerja, s katerim sta stkala dober odnos. Ko preda sina nazaj njej, je do nje pred otrokom žaljiv, jo ponižuje in še kar hoče razčiščevati neke njegove zamere za nazaj. Ko se mu ona postavlja po robu, postaja še bolj agresiven, kar je tudi sicer bil v času trajanja zveze.
Novi mož tega noče več prenašati, želi od žene, da zahteva spremembo skrbništva, a ona se bivšega še vedno zelo boji. Mož je prizadet, ker jo želi zaščititi in ne razume, zakaj ne upa bivšemu povedati direktno, da naj neha biti nasilen in ponižujoč in da s svojim vedenjem škodi tudi otroku. Iz tako nabranih zamer se začne krhati odnos našega para. Ko žena navsezadnje zmore moč in pogum, da preko sodišča zahteva določene spremembe, se bivšemu odtrga in ji začne odkrito groziti, vmes tudi sina ni vrnil na stik, tako da je morala posredovati policija. Šele ko je uvidel, da bivšo ščiti novi partner in ko se on enkrat z njim konfrontiral in mu zelo mirno a odločno povedal, da naj pusti njegovo družino na miru, četudi je sin biološko njegov, a ga ima sam zelo rad, je zaleglo, da se je umiril v agresivnih tonih.
Da, dinamika oblikovanja odnosov med posameznimi družinskimi člani je vedno napeta, običajno pa je še bolj intenzivna v sestavljenih družinah. V takšnih primerih vedno svetujem, da novo nastali par dobesedno napiše družinska pravila na papir oziroma plakat, jih natančno obrazloži otrokom, pove zakaj so potrebna in zakaj zahtevata, da se jih vsi družinski člani držijo.
S tem lahko oblikujemo polje oblikovanja varnosti in zaupanja med člani te sestavljene družine, ki so sicer treščili skupaj iz različnih vetrov in se morajo sedaj ustaliti ter se sprijazniti z novo situacijo, kar je še zlasti stresno pri otrocih, če drugi roditelj nagaja, hujska in uničuje zaupanje otroka v tega roditelja, ki je oblikoval sestavljeno družino.
Kot vedno in povsod, tudi v takšni družini velja pravilo, da med seboj spoštljivo komuniciramo, se izražamo na primeren način, sodelujemo in iščemo skupne rešitve, ki rinejo družinsko vzdušje naprej. Z voljo in energijo ter medsebojno pripadnostjo in ljubeznijo je to več kot možno. Zgodbe so pogosto uspešne, zato se velja potruditi!
