DOTIK ali ‘Talita Kumi’

OGLAS

Včasih je umik prepotreben samo zato, da si Bližje. Umik v prostor brez oken in vrat in brez dušečih sten neštetih predstav, predsodkov in omejitev; v raztegljiv čas, ki je ušel zadušljivemu človeškemu Umu in Prešel v polje globoke, predane Prisotnosti Vsega.

Še zadnja pika je narejena. In, pika.

Prijetno šumenje pisala, ki je drselo po papirju in tapkanje blazinic po tipkovnici je obmirovalo. Nešteto dotikov je dokončalo zadnje poglavje. In kakor je Dotik spočel zgodbo, jo je tudi zaključil v njeni dokončni inkarnaciji.

OGLAS

Knjiga je napisana. Vsi listi, ki so bili tisočkrat in tisočkrat obrnjeni, zdaj počivajo v tišini dveh debelih platnic. Korekture so narejene; branja so končana; ni več nikakršnih pripomb.

Zgodba je prišla do svojega konca; zdaj podarjena na veke zanamcem.Obračam še zadnji list in zapiram dogodivščine neštetih poglavij. Tako. Bilo je dovolj in JE dovolj.

Odhajam, odhajam tja, kjer me vsak dih Vesolja podpira z vsem ogromnim Pulzom neskončnega Kozmosa; kjer šepetajo sape zelenih trav in veter češe ozelenele brste pomladnega cvetja. Odhajam, da bom – morda nekoč – ponovno lahko prišla (ali pa tudi ne) in poslavljam se, da se bom spet lahko radovala snidenja.

Edino, kar ponesem s seboj so izkušnje; nič drugega, čisto nič; morda spomin na neskončna učenja in nepristransko stroge lekcije. In to je vse. Nič, prav nič drugega ne potrebujem in tudi ne želim potrebovati.

Delam še zadnjo čistko, da si pot v Novo tlakujem z listi dišečih vrtnic in kadilom mirte, z vonjavami jasmina in belino razpirajočih se cvetov češnjevca. Ne obžalujem ničesar; saj sem v vsakem trenutku odreagirala optimalno glede na vse svoje izkušnje in dane sposobnosti. Zavedajoče se oziram v nov cikelj, v novo pomlad. Imam vse, kar potrebujem za to, da izpolnim in dokončno uresničim vse darove, ki so mi bili podarjeni ob rojstvu.

Zadnje poglavje je sklenilo celotni eon nekega obdobja in zdaj pišem na novo, prve stavke prvega poglavja naslednje knjige. Vse je stvar Odločitve. In ko se zavedam teh ogromnih danosti, ki so mi na razpolago, začutim Milost.  Zavedam se neskončnega Daru, da lahko v vsakem trenutku počnem skorajda zares kar hočem in živim od dela, ki ga obožujem.

Včasih je umik prepotreben samo zato, da si Bližje. Da, umaknila sem se. Umik v prostor brez oken in vrat in brez dušečih sten neštetih predstav, predsodkov in omejitev; v raztegljiv čas, ki je ušel zadušljivemu človeškemu Umu in Prešel v polje globoke, predane Prisotnosti Vsega.

Sočutje, zanesljiva pot do odpuščanja sebi in človeku; zanesljiva pot, ki prebuja neslutene razsežnosti globoko zakopane Skrivnosti, ki leži v vsakem živem bitju, v vsakem atomu narave in celici Stvarjenja.

Kadar se duša zlije z drugo dušo, v objem enega samega kozmičnega Srca smo kakor ‘touch screen’, ki odreagira na impulz Dotika, ki vzbuja neskončno Zavest tiste najbolj nore Sile, ki žene naprej vse bivajoče, hrepeneče in dihajoče. S hvaležnostjo Stvarstvu in ne nazadnje tudi sebi.
Ljubim Modrost, ki sem ji dovolila, da se razbohoti v meni; da imam sposobnost Razpoznavanja.

Poveličevanje tistega čudežnega Dotika Stvarjenja iz Sikstinske kapele ni le ‘čudež’ nekega umetniškega ustvarjenja, ampak gre za zapis Kode, za kaj v resnici in pravzaprav gre. Če ni Dotika, se tudi vseobsegajoča Inteligenca Univerzuma ne more realizirati v inkarnacijo Bivanja in brez Dotika, brez tistega Pravega Dotika bi zajokalo še ‘neumrljivo’ Sonce.

Ponovno zaslišim tiste besede iz nedavnih sanj: ‘Talita Kumi!’