Videti globlje, je dandanes močna stvar. Tisti, ki vidi globlje, se tudi zaveda več tega, kar je res. V trenutku, ko smo zapleteni v dramo, osebno ali družbeno, pa globlje ne vidimo. Takrat večino časa vidimo le tisto, kar nam govori naša osebno izražanje umskih tendenc.
Če pogledamo na življenje, se vse česar se zavedamo, pojavlja znotraj zavesti, skupaj z našim umom, občutki, čustvi, spominom. Vse česar se zavedamo, je podmnožica naše zavesti. Vključno z zavestjo samo.
Zanimivo je, da se zavedamo, ko smo bolj zavestni in ko manj. Torej se tudi zavedamo zavesti.
Le-ta je lahko bolj očitna, bolj plastična. Takrat pravimo, da je naš spomin, čustvo, misel ali občutek bolj jasen, bolj zavesten. In ko se ga manj zavedamo, ko je še nejasen, pravimo, da se ga manj zavedamo.
Zelo težko je govoriti o zavedanju, če je le-to v zavesti in izven zavesti hkrati. Mnogi si predstavljajo, da obstajata dve zavedanji. Torej eno znotraj zavesti, s kateri se zavedamo svojih misli, drugo pa izven zavesti, s katerim se zavedamo zavesti same.
Pa saj se zavedamo, ko smo bolj zavestni in kdaj manj?
Tu se ne gre za zavedanje, kdaj je misel bolj očitna v našem dojemanju in kdaj ne. Gre pa se, kdaj je zavest bolj očitna in kdaj ne.
Zavest je lahko le nekaj, kar je zelo ozkega, in s čim opazujemo, se zavedamo samo vsebine našega uma. V našem umu se pojavljajo misli, občutki, ideje, spomini.
Lahko se preprosto zavedamo le tega. Lahko pa se tudi zavedamo še tega, kdaj postanemo zavestni teh misli, občutkov, idej, kako se to dogaja.
To pomeni, da gledamo, opazujemo na svojo zavest iz razširjene zaznave, ne samo iz naše običajne zaznave. Torej se ne more iti samo za misli, temveč mora nujno obstajati neki širši občutek, ki se tudi zaveda procesa, ki se odvija v naši zavesti.
Vsekakor bi mnogi rekli, da je to eno in isto. In je. A le takrat, ko se v bistvu zavedamo vsega tega.
Zavedanje je torej nadmnožica zavesti v primeru, ko se ne zavedata, da sta zavedanje in zavest eno in isto. Vse to pa je odvisno od čistosti zavesti. Kajti če ta ni čista oz. so v njej razni nakloni, privlaki, približnosti, ki godijo naši osebni preferenci, da pa nekaj vemo, nekaj čutimo, da je ono boljše, drugo pa ne ipd., je naša zavest dosti ožja od zavedanja.
Takrat se ne zavedamo vseh možnosti. Zavedamo se samo tistega, kar hoče naša osebnost oz. mi sami iz vidika zoženega zavedanja, kar se v resnici dogaja.
Ko je naše zavedanje zoženo, takrat ne vidimo popolne slike. Vidimo pa tisto, kar je pomembno nam samim. Torej vidimo rožo, ne pa celega travnika. In ko se to zgodi se ne moremo zavedati vsega.
Zavedanje je isto zavesti, a le takrat, ko znotraj naše zavesti ni osebnih naklonov, potreb, želja ipd. Takrat, če so ti v njej, vidimo zelo zoženo sliko resničnosti.
Pri duhovnosti se gre pravzaprav za to, da si razširimo zavedanje resničnosti, da dovolimo, da postanemo bolj zavestni. Ne manj, kot bi si to morda nekdo mislil.
In drama, je ožanje resničnosti. Onemogoča nam videti širšo sliko.
Naše zavedanje je takrat ozko, osredotočeno le na to, česar se zavedamo znotraj naše osebnosti, ne zavedanje vsega. Takrat posameznike, ki “terajo” dramo zanima le-to, da bodo pokazali, kaj je njihova osebnost osredotočena in kaj želi izraziti.
To je v bistvu deformiranost uma, bolezen, kot to tudi vidi moderna psihologija. Preveliko dramatiziranje ti odvzema izkušnjo življenja, ki bi ti lahko prinesla dosti več.
V resnici doživljaš svoja čustva, ki se jih zavedaš z umom, misli, občutke, ideje, ne zavedaš se pa celotne slike tega, kar se dogaja. Ker če bi se, potem bi morda videl, da obstajajo tudi drugi, ki imajo svoj tok misli usmerjen čisto nekam drugam.
Tok misli, čustev, občutkov, idej, spominov, ki jih doživljamo posamezniki v sebi, je tok naše zavesti. Vsak ima rad, da ostaja v svojem toku zavesti, saj mu ta omogoča, da doživlja nekaj čisto svojega. To pa, da doživljamo nekaj čisto svojega, osebnega, pa je izraz sebičnosti, saj nas ne zanima, vsaj večino krat, kaj se v resnici dogaja.
Um zelo rad doživlja svojo notranjost, kot si jo je ustvaril. Na levo je postavil čustva, na desno misli, naravnost vidi spomine ipd. To, kar doživlja osebnost je notranji, umski svet uma, mentala, oprijemanja, porivov, želja.
Um je zelo pretkan in če se ne zaveda samega sebe, je igra, ki jo igra njegova lastna. Druge ne vidi. Ne razume, da lahko obstaja tudi nekaj drugega, kar pa ni on sam.
Takrat večino časa doživlja samega sebe.
Njegovo osredotočenost na karkoli, kar prihaja od izven njega samega, skorajda ne obstaja, saj je prepričan, da je center izkušnje on sam. Podobno kot je mislila cerkev oz. cerkveni um, da je center vesolja Zemlja.
Pri svoji izkušnji sebe gremo iz malega na večje. Vsak ima svojo izkušnjo. In vsak od nas je na svoji točki v času in prostoru v tej izkušnji, ki je drugačna za vsakega od nas.
Drama je nekaj, kar si ustvari um sam v sebi. Je znak sprehajanja po umu, kjer se posameznik ne zaveda, da obstaja še kaj drugega kot njegov lasten um.
V njem je sicer takšno, kot želi to posameznik doživljati, oz. kar želi doživljati njegova osebnost. Znotraj uma doživlja tisto, kar si je namislil, domišljal, kar si želi, hoče, zelo malokrat pa tisto, kar je res.
In ponavadi posamezniki, ki so močno prepleteni z umom, ki noče iz svojega doživljanja sebe, tega niti ne vidijo.
Težava pri dramatiziranju pa ni v teh, ki dramatizirajo, temveč pri tistih, ki so izven drame.
Drama se z lahkoto namreč nalezemo kot se to jasno vidi pri koncertih, politiki, demonstracijah, reklamah, pogrebih. Tam, z lahkoto poberemo čustva oz. osebni vidik nekoga drugega in kar gremo za tem, kar čutimo.
Sploh se ne zavedamo, da čutenje kar nečesa, kar smo pobrali, ni dobra stvar. To večino časa počnemo zato, ker se sploh ne zavedamo širše slike tega, kar se dogaja v resnici.
Natrenirani smo na čustva in na čustveni vidik. In to tako zelo, da se sploh ne oziramo na to, da je nekaj kar čutimo pristno za nas in nekaj drugega spet ne.
Isto pa je tudi z mislimi, občutki, idejami, in spomini. In ne gre se samo o subtilnem zaznavanju. Vsi jih čutimo, pa čeprav posredno. Vsi se zavedamo, kdaj je nekaj izraženo žalostno ali veselo. Na neki ravni smo že v filmu, ko se odločimo, da je pa nekaj takšno ali drugačno.
Vse, za kar se odločimo, da bomo ob tem sodelovali, je izpostavljeno globoki okužbi. Pa ne samo temu, temveč tudi nezmožnosti videti, da to, kar doživljamo sploh ni res, oz. ni čisto takšno, kot se nam dozdeva.
Drama je vedno proces, ko doživljamo znotraj sebe nekaj, kar se nam dozdeva, da je to res. Če nismo pozorni, kaj hitro to, kar se dogaja znotraj nas, naš um izrazi kot naše lastno, naš lasten vidik zavedanja tega, kar pride v našo zaznavo.
Naša zaznava je takrat vse prevečkrat usmerjena na ozki del zavesti, ne na celotno zavedanje tega, kar nam življenje predstavlja.
Vsekakor je temu tako, saj nas trenirajo, da moramo biti pozorni na to, kar počnemo za preživetje. To je dobra stvar, saj moramo biti tam precizni, popolno, če ne lahko pride do delovnih obolenj, napak, bolezni.
A, ko se gre za našo lastno izkušnjo nas, kjer moramo živeti kot posamezniki, je to lahko nekaj, kar ni usklajeno s tem, kar se odvija znotraj nas. Mnogi namreč imajo močan um, ki dela po svoje, kljub temu, da znotraj sebe doživljajo sebe kot nekoga drugega. Kot da bi gledali film.
Ti posamezniki so že na poti do prebuditve v globlji nivo resničnosti.
