Kaj je pravzaprav zloraba in kako se odzvati nanjo?
Duhovna zloraba je, ko nekdo, ne samo, da zlorabi tvoje zaupanje, temveč nekaj globljega. Gre se za to, da pri duhovni zlorabi pride do namenskega sabotiranja tvojega napora, da bi ostal na poti, na kateri si.
Pot na kateri smo je naša lastna in samo naša lastna in samo mi vemo kam bi radi prišli. In tukaj ne govorim o mentalni, zunanji poti, ki nam jo riše um. Govorim o zlorabi, zaupanja v sebe, v svoj odnos do sveta in tega, kako na njem bivati.
Vsaka zloraba prinese delček tega, vsekakor. Vendar pa je pri duhovni, rana tako globoka, da ti spremeni notranji svet čutenja in dojemanja tega, kar je prej bilo zate res, sedaj pa več ni.
Seveda je vsaka zloraba duhovna, če človek lahko v globini čuti, kar so njegove prave vrednote, napori, usmeritve. Če pa tega ne čuti in se zloraba zgodi le na umskem nivoju, da ne pride do spremembe dušne energije in preusmeritve dušne poti posameznika, potem jaz temu ne bi rekel dušna zloraba.
Na neki ravni je zloraba prav tisto kar rabimo, saj, ko se izkopljemo iz nje, se naš pogled na svet in na vse skupaj začne spreminjati, če mu to dovolimo. Vendar pa je pot velikokrat zelo težka, saj zloraba, ki se zgodi globoko v duši, ne le spremeni naš način razmišljanja, temveč spremeni tudi naše dojemanje tega, čemur pravimo resničnost.
Vsak človek namreč živi v svoji, subjektivni resničnosti, do neke mere. In bolj se prepusti vplivu okolja, učiteljev, učencev, sorodnikov, družinskih članov, bolj postane njegova subjektivna resničnost ‘zapacana’.
Duhovna resnica, ki veje iz vsakega posameznika je prav tako njegova lastna, je njegova lastna modrost, ki jo je prinesel iz preteklih obstojev njegove lastne Prisotnosti. S sabo pa je tudi prinesel tendence, v katero smer jih želi razviti še naprej. In če je ta njegova resnica prekinjena oz. na silo preusmerjena, pride do zlorabe, saj ko je resnica pretrgana, človek več ne najde svoje prave poti in povezave s sabo.
Včasih so te indoktrinacije tako zelo globoke, da ljudje razvijejo avtizem ali kakšno drugo vedenjsko motnjo, saj se jim organizem upre nad nasiljem, ki ga doživljajo, ljudje se odselijo, gredo od doma in se nikoli več ne vrnejo ali postanejo socialni problem, ker jim je odvzeto nekaj, kar je bilo njihovo krmilo po življenju.
Na neki ravni je to dobra stvar, saj se šele s tem, ko se odpre rana, torej rana, ki je že v njih bila, komaj začnejo ukvarjati sami s sabo. Če je v človeku na primer tendenca, da preveč popušča drugim ali se obrača po vetru, mu zloraba pomaga, da lahko vidi, kaj pravzaprav dela sam sebi in se odpravi na čisto drugačno potovanje.
Noben ne pravi, da je zloraba z vidika osebnosti dobra, saj ni. A v duhovnem svetu ravno takrat, ko nas na silo preusmerjajo in pridemo nekam, kamor ne želimo, to spet lahko spravi na svojo pot.
Zloraba se pojavi takrat, ko te nekdo s svojim dejanjem sili v nekaj, kar ni tvoje. Če se pelješ po cesti in ti nekdo vsiljuje svoj način, da zaradi tega, pa ne mislim na miselni ravni, temveč na ravni duše, torej ne na ravni osebnostnega fokusa, začneš početi stvari, ki jih ne bi.
A zloraba je zloraba tako dolgo, dokler jo vidiš kot zlorabo. Se pravi, zloraba je zloraba le tako dolgo, dokler te preusmerja tako ali drugače od tvoje običajne življenjske poti.
Seveda imamo vsi svobodno voljo, a pri Duhovni zlorabi pride do tega, da se tvoja duša odveže od telesa in tam, kjer je prej odreagirala duša, sedaj odreagira nek drug del, ki ni tvoj, temveč del tistega, ki je zlorabljevalec.
Duhovna zloraba torej začasno ali za dalj časa preusmeri duhovno pot posameznika proti njegovi volji. Pri duhovni zlorabi pride do t.i. Gaslightinga oz. duhovnega preplavljanja z energijo nekoga drugega z namenom, da ne bi več sledil svoji energiji, temveč energiji nekoga drugega.
To je zelo očitno pri narcisih, ki imajo zelo odprto energetsko polje, s katerim dobesedno prekrivajo svojo »žrtev«. Od tega imajo oni, kar pač imajo, in tudi žrtev ima svoje.
Duhovno delo ti pomaga, da vidiš in prepoznavaš take stvari, vsaj zaznaš, če si že ne moreš pomagati sam. In v primeru, da zaznaš, greš lahko stran ali vsaj poiščeš pomoč, ki ti bo pomagala spet videti sebe na svoji lastni poti. (btw. To počnemo pri duhovnosti).
Ko se torej tako ali drugače razpletemo, nismo več zlorabljeni, dobimo pa priložnost, da pozdravimo del sebe, ki je boleč in nedelujoč.
Včasih je tudi pot do ozdravitve, pot odrešitve, kajti nemalokrat poiščemo pomoč pri tistih, ki so prav tako ranjeni, pa čeprav se tega ne zavedajo oz. se nočejo soočiti s tem. Če to v energiji prepoznata oba, se lahko dokaj hitro odrešita še nadaljnjih ran, v nasprotnem pa je zdravilno potovanje enega pravzaprav zdravilno potovanje obeh.
V primeru, da ste žrtev Duhovne zlorabe, je dobro, da pomoč iščete pri tistih, za katere čutite, da bi vam lahko pomagali, čeprav vam niso všečni, kajti najverjetneje imajo prav oni zdravilo za vas.
