Duhovni procesi in um

Narava procesov je trajanje, a ker sami v sebi še niso zadovoljni, je njihova narava tudi dopuščanje. Dopuščanje je ena največjih vrlin stvarstva, ki dovoli posamezniku, njegovemu procesu, procesu narave, viharju ipd., da se razvije do konca.

Vsak proces je popoln sam v sebi, ne glede na to, kako se odvija. In njegova narava, je narava razvijanja. Ko proces pride do konca, postane prazen in s to svojo praznostjo lahko oblikuje nov proces, če želi.
Vsak proces ima svoj začetek in konec. Začne se, ker nekaj, kljub temu, da je popolno, hoče dvigniti na višji, na novi nivo harmonije. In med njegovim potekom, se to dogaja.

Jezen človek, ki je popoln sam po sebi, vstopi v proces, da se njegova notranja harmonija dvigne na nov nivo harmoničnosti. Med tem potekom, med potekom procesa, se le ta brusi in pili in na koncu, kot je zelo slikovito povedal znani sufijski pesnik Kahlil Gibran, te proces sam križa, potem te pa pošlje nazaj v življenje, da to kar se je razvilo, da učiš naprej.

OGLAS

Ste opazili, da nas jezni ljudje učijo strpnosti, ponižnosti ipd., mi pa po drugi strani njega dopuščanja, da si lahko dovoli biti (jezen)? No, učenje vedno prihaja v dvojicah.

Kako pa vedeti, če se proces še ni razvil do konca? No, ni še prazen, kar z drugimi besedami pomeni, da je znotraj naše osebnosti, čustev, misli, čutil še vedno nekaj, kar se hoče zatikati.

Proces se zaključi šele, ko se ves dotakne, ko v njem več ni ničesar, česar bi se posameznik lahko oprijel. Ne toliko z rokami in prsti. Oprijem pomeni, da se um oprime čustev, misli… In torej je notranje potovanje, procesiranje, če že hočete, potovanje odklepanja uma in njegovih napetosti.

Naš um je izredno inteligentno orodje, ki pa če ni pravilno vzdrževano, kaj hitro zarjavi ali pa se pretegne. Torej je zelo dobro, da skrbimo za svoj um tako, da mu ne dajemo preveč, niti premalo hrane. In to je tudi povezano s fizično hrano, kar je zelo dobro razloženo v Ayurvedi in še kje.

Vendar pa je umska hrana v glavnem miselna hrana, notranji potegi, sprostitve ipd. In kljub temu, da dosti od tega čutimo v sebi, se s tem ne vemo/moremo spopadati, ker je umska hrana, ki ni pravilna namenjena temu, da se brusi.

A brušenje lahko pospešimo, če si tako zaželimo, kar je spoznalo mnogo modrecev, ki so že šli skozi proces takšne in drugačne preobrazbe. In kako to storiti?

Dober odgovor je, da smo tiho, v tišini dovolimo, da nas barka razburkanega morja nosi sem ter tja. A tukaj se ne gre toliko za zunanjo tišino, temveč za obe, tako zunanjo kot notranjo. In kaj lahko v resnici storimo, je to, da se urimo v doseganju notranje tišine, ker šele, ko je ta na zadovoljivem nivoju, se tisto, kar je v napoto odkruši in spremeni v nekaj drugega.

Seveda je ob vsem dobro paziti, da svoj proces čim manj »pacamo« z mislimi, potrebami, pogledi, mnenji, kajti če ga, pridemo spet tja in se nenehno vrtimo samo v krogu. Kar torej zelo pomaga, je biti v tišini, tako notranji, kot zunanji in z visoko vibracijo dovoliti, da se stvari same odkrhnejo.

Um torej pri tovrstni spremembi ne pomaga. Lahko zamenjamo besedo za besedo, misel za misel, a naredili nismo čisto nič, razen le tega, da smo si ustvarili novo napetost, ki čaka, da se bo sprostila, ko se bo pojavil pravi vzrok.