Duhovno zdravljenje

OGLAS

Vsaka duša je prišla na ta svet učit se o sebi in o vsem kar obstaja. Med tem, ko je prihajala na ta prečudoviti planet, med fazo inkarnacije, si je določila svojo pot s tem, da se je obdala s čustvenim nabojem, ki ji omogoča doživeti izkušnje, ki jo bodo pomagale na poti do samouresničitve.

Skozi nalogo, ki je njej lastna, hkrati pa tudi način, kako jo bo izvedla se bo učila in preobražala vse tisto, kar ji več ne služi ali česar več ne potrebuje oz. tisto, kar ji stoji na poti do popolnosti.

Naša pot je veličastna, naša slava in naloga smela in vsak od nas se poda strumno in pogumno svoji lastni misiji na proti. Po poti po kateri hodi, se srečuje s takšnimi in drugačnimi težavami in užitki, ki ji pomagajo razsvetliti to, kar je storjeno v njeno korist in kar ni. A naša pot ni posejana samo z materialnim, samo s tem kar vidimo, posejana je tudi s prečudovitimi čustvi, ki nam pomagajo krmiliti skozi življenje.

OGLAS

Čustva, ki so včasih nadležna, trpeča, žalostna ali pa strašijo, so tu zato, da nam pomagajo dojeti razsežnosti in odmik od naše prave poti, medtem, ko so tista ljubeča, radostna, topla, vesela, igriva namenjena temu, da se z njimi igramo, saj nam govorijo katere lekcije smo že presegli in se jih naučili. Da, tu nismo zaradi trpljenja, tu smo zaradi veselja in radosti, tu smo zaradi sreče, a vendar je od nas samih odvisno katera čustva in katere aspekte življenja bomo izrazili in doživeli.

Vse kar nas obkroža in vse kar nas vzpodbuja je tu zaradi nas samih, še več, to si ustvarjamo sami skozi igro, ki se ji pravi življenje. Drugi nam pomagajo ustvariti čustva znotraj nas, da lahko doživimo izkušnje kot jih rabimo, mi pa njim in skozi to se učimo in rastemo. Vsaka naša misel rodi neko čustvo, ki se izrazi na takšen ali drugačen način skozi dejanje, kajti namreč vse kar izrazimo je prepojeno s čustveno energijo naše višje zavesti. Vendar pa se dostikrat ne gre samo za čisto višjo zavest, temveč je k čustvom, ki izvirajo iz našega višjega jaza dodan še ščepec čustev, ki izvira iz naše osebnosti.

Tako je, poznamo dve vrsti čustvenega naboja. Eden je tisti, ki prihaja direktno iz naše globoke povezave z našim virom (tudi Bogom), drugi pa je tisti, ki prihaja iz naše osebnosti, kjer je skrbno prepleten z našimi mislimi in se kot tak tudi izraža. Prvi je čisti tok čustev, ki ga mnogi zaznavajo kot resnico, radost, ljubezen ipd., kar je seveda tudi zelo odvisno od njihove lastne zaznave oz. pripravljenosti začutiti ta čisti tok, drugi pa je malo drugačen kot čisti, jasen tok in je obarvan s posameznikovo individualnostjo na malo močnejši način. Mnogi ga morda lahko zaznajo kot ego.

Na prvi pogled zadeva izgleda zelo utečeno, zelo mehansko, kot da na vse to nimamo nobenega vpliva. Zdi se, da je vsnostak takšen kot je in da se spreminja v skladu z lastnimi izkušnjami, kar je tudi res. Vendar pa je sam vpliv na rast duše in osebnosti odvisen od svobodne volje posameznika, ki skozi izkušnje, ki si jih v življenju izbira sam, določa kdaj, kako in zakaj. A tako svobodno kot pa se sedaj sliši pa vendarle spet ni…

Vsak od nas ima svobodno voljo, s katero si sam določa kaj in kako bo doživel, vendar pa je sam pogled na to kar si želi izbrati za sebe pogojeno s tem kar želi videti, kot tisto kar mu najbolj služi pri njegovem življenju. Zelo težko je namreč videti širšo sliko, ko je človek ujet v zelo ozkem pogledu na življenje. Ko se razširi njegovo vedenje o tem kako stvari delujejo, je pripravljen sprejeti drugačno odločitev, kot jo je prej brez tega vedenja.

Če na primer posameznik živi v svojem otroštvu in mladosti v okolju, kjer je dosti nasilja nad ženskami, se je rodil v tem okolju, ker želi duša delati na tovrstni dušni energiji. Zelo verjetno je, da ga nasilje nad ženskami spravi na takšen ali drugačen način iz notranjega ravnovesja, kjer vidi ženske, kot tiste, ki postavljajo svet iz ravnovesja in zato tudi začne na takšen način gledati na njih. Vsak človek oz. njegova osebnost teži v svojem življenju k ravnovesju, zato ta človek v poznejšem življenje tudi teži k ravnovesju. Njegova energija pa teži k temu, da ko se znajde v bližini žensk, pade iz ravnovesja.
Na kakšen način bo energijo spet uravnovesil oz. poizkušal uravnovesiti, bo vplivalo na njegov zunanji izraz, vendar pa ne samo na zunanjega, temveč tudi na notranjega, na čustveno ravnovesje oz. na ravnovesje čustvene energije znotraj njegovega telesa in resničnosti v kateri živi. Poizkus uravnovešanja čustvene energije je lahko ena od vrst agresivnega odziva ali pa odziva v katerem potlači del sebe, svojih čustev, oba pa bistveno vplivata na njegovo dojemanje sveta.

Vendar pa, ko tak človek preseže skozi neko izkušnjo zavedanje kako ravnati z ženskim aspektom čustvene energije, da mu več ne ruši notranjega ravnovesja, se mu preprosto razširi vedenje, skozi to pa tudi njegov odziv na to kar se dogaja v okolju, kajti ženska čustvena energija mu ne ruši več ravnovesja in ni se mu treba več braniti pred njo. Človek takrat odkrije nov svet, katerega okušanje pa je še vedno odvisno od njega samega oz. njegove osebnosti, vendar pa se bo njegov odziv na bližino ženske čustvene energije spremenil in s tem tudi odziv osebnosti.

Lahko se odločimo za možnost, kjer smo prepuščeni »naključjem« življenja in čakamo, kdaj bo prišla vrsta na nas, da se nekaj zgodi, da bomo lahko svobodni v našem izrazu, ni nam pa treba čakati, da bi se tak dogodek, ki bi nam spremenil naš pogled na življenje in spreobrnil tok našega odzivanja nanj, zgodil sam od sebe. Preko življenja lahko pospešimo skozi raznorazne načine duhovnega dela oz. dela na sebi. Eden od načinov, ki lahko človeku pomaga na njegovi poti je zdravljenje na nivoju duše oz. duhovno zdravljenje, ki pomaga posamezniku pogledati v njegovo lastno dušo in zaceliti ter preobraziti tisto, kar ga ovira ali mu ne služi več v tisto, kar ga podpira pri tem kar želi zase in za svoje življenje.
Pri tovrstni preobrazbi prihaja do globoke telesne, čustvene in duhovne spremembe, ki se pogosto med samim procesom čuti na mnogih nivojih bitja kot širitev, opuščanje, razširjanje, občutki toplote ipd. Človek včasih dobesedno občuti tisto, kar zapušča telo, temu pa sledi seveda nekaj novega, kar ga podpira pri njegovem bodočem življenju.