Kot pravi Alenka Stare, predstavlja Hiperkinetična motnja (ADHD) eno najpogostejših čustveno-vedenjskih motenj, ki se pojavlja že v zgodnjem otroštvu. In res je tako se kaže. Na strani Reha Medical pravijo, da Glavni simptomi ADHD vključujejo težave s pozornostjo in koncentracijo, katere so lahko združene s hiperaktivnostjo in impulzivnostjo (prenagljena dejanja, ki se zgodijo v trenutku brez misli).
Klasična znanost, ki išče vzroke v ponovljivosti vztrajno sili, da je ADHD nevrološka motnja, ki vpliva na pozornost, impulzivnost in hiperaktivnost. Pa je res ali pa se gre le za predpostavko, ki so jo sprejeli nekoč, ker pač niso pogledali globlje.
Zanimivo je, da čustva doživljamo mi, kot mi. Ne zavedamo se jih z nevroni ali s fiziološkimi procesi temveč jih doživljamo v prvi osebi ednine. Zavedamo se jih v svoji izkušnji sebe, ki ni čutenje nevronov, temveč zanjo vemo.
Z nastopom Dekartenizma, cogito ergo sum, so mnogi predvideli, kaj je on mislil, ko je izgovoril svoj znameniti stavek. Pa je res to mislil, ali so si le drugi mislili, kaj je mislil, glede na to, da je samo vedenje o tem, kaj nekdo misli njegova privatna stvar, ki jo drugi lahko opazujejo samo od zunaj?
Gledati od zunaj in doživljati nekaj, sta dve stvari. Čustva lahko gledamo od zunaj, kako se nekdo smeji, lahko pa jih doživljamo znotraj sebe, kjer točno vemo, kaj nam je smešno.
Naša pozornost je v prvem primeru na nečem kar opazujemo s svojimi čutili od zunaj, medtem pa, ko je naša pozornost na tem, kar opazujemo znotraj sebe. Razlika je očitna. Prvo opazovanje nam pove o nekom, ki ga vidimo izven sebe, medtem, ko nam druga pove o nas in o tem, kar doživljamo znotraj sebe.
Kako za vraga torej lahko nekdo, ki od zunaj opisuje pacienta (psiholog, psihiater, fiziater ipd.) lahko ve, kaj pacient doživlja znotraj sebe in kako?
Je že res, da morda lahko obstaja povezava, ker se to, kar se nam zdi osredotočenost na nekaj kaže od zunaj kot električni signal v nevronih, a kaj je globlje, tega ne ve nihče z gotovostjo določiti. Vsaj od zunaj ne.
Pozornost je torej nekaj, česar se zavedamo v prvi osebi. Znanost pa govori o pozornosti, ki se jo da izmeriti v električnih impulzih.
Tisti, ki ste doživeli depresijo, gaslighting, manipulacije ipd., se tega, čemur se pravi pozornost zavedate v prvi osebi. In res je, da se lahko preusmeri tok elektrike v nevronih z zdravili, ki prisili organizem, da prvo osebno izkušnjo kanalizira od drugje, ne iz dela nas, ki se motnje zaveda.
A se res gre pri motnji pozornosti za nevrološko motnjo ali pa je vzrok nekje čisto drugje?
Zahodna znanost predvideva, podobno kot ChatGPT iz naučenih vzorcev obnašanja iz preteklosti, kaj se lahko zgodi in kaj se bo zgodilo, da vzamemo to in to zdravilo – preusmerila se bo tok naše prvo osebne izkušnje Jaz sem in sebe več ne bom doživljal kot sebe temveč kot nekoga, kot ga hoče videti zdravnik.
ADHD je motnja pozornosti, za katero se zdi, da lahko nanjo vplivamo z zdravili. Res je, naša pozornost se umakne iz tistega, kar je moteče za nas in mogoče tudi za družbo. A kaj je v resnici ADHD, če ni fiziološka motnja?
Za znanost vsekakor je, saj znanost meri fizične kazalnike. In kljub temu, da se tok naše izkušnje spremeni, da se nam pomaga priti iz te motnje, da smo pozorni na nekaj drugega – na kaj pa smo pozorni in zakaj je do motnje prišlo?
Motnja pozornosti pomeni iz naše subjektivne perspektive v prvi osebi motnjo, ki jo doživljamo mi, ne živci. Je res, da se kaže kot motnja, v živčnem sistemu, a s tem, ko prenehamo iskati vzrok in se zadovoljimo z razlago tistih, ki ne vidijo globlje, v resnici ne vidimo, kaj in zakaj, a ne?
Zakaj torej izgubimo pozornost? In na kaj jo izgubimo, če smo mi najbolj mi, ko je pozornost na nas same?
A se lahko gre, da izgubimo pozornost na to, kako se odziva naša notranja izkušnja Jaz sem?
Ker, če je to res, potem nam s tem, da nam spremenijo potek fizičnega delovanja telesa le spremenijo naše doživljanja nas samih kot nas.
Pa da ne bo pomote, včasih je težava dejansko tam. Ko se napijemo in naš živčni sistem deluje napačno, doživljamo svet čudno. In ko doživljamo blodnje tudi. Le vzrok je lahko čisto drugačen in zato, da preusmerimo našo pozornost na drugi del živčnega sistema, nismo naredili nič.
Dobro je ne pozabiti, da smo mi tisti, ki dajemo pozornost na nekaj. Včasih jo damo na telo in na čustva. To je pozornost, na katero nas trenirajo v življenju.
Drugič pa je spet naša pozornost, npr. v globokem spancu, stanju sproščenosti ipd. Na nečem globljem, kot na telesnem doživljanju. Da, mi ne doživljamo sebe kot le telesa, čustev, misli, občutkov. Vse to je nekaj česar se zavedamo, da se nehaja znotraj nas.
Na kaj torej izgubimo pozornost? Na to, kar se dogaja znotraj nas ali na to, kdo je ta, ki to doživlja?
Mnogi vam bodo povedali mnoge resnice. In prav imajo. Vsak ima svojo – tudi mi sami. In ko se ta pozornost, ki kaže na našo verzijo nas samih spremeni, doživljamo motnjo v pozornosti, a ne?
ADHD ni samo nevrološki fenomen. Vzrok tega je nekje globlje, pa čeprav je simptom tisti, ki nam kaže, da ko ga zadušimo, da smo kao OK. Duhovnost, psihologija, Carl Jung, Sigmund Freud nam vedo o tem povedati marsikaj, kar se ne sklada z uradno znanstveno paradigmo.
Je pa zanimivo, da je znanost iz Carla Junga izgnala mistični aspekt njegove babice z namenom, da se podredi paradigmi, ki je uveljavljena. Mnogo znanstvenikom 19. stoletja je raziskovalo živalski magnetizem.
ADHD je nekaj, kar ne izvira samo iz telesne fiziologije. Če želite izvedeti pravi vzrok za vaše težave, ne odnehajte Iščite globlje in najdite tisto, kar vam drugi govorijo, da ni res.
