OGLAS

V času resnejše bolezni smo nagnjeni k temu, da želimo čim prej najti učinkovite pristope in metode, ki bi nas pripeljale do ozdravitve. Ne glede, kako globoko se potem odvije ta proces – včasih je izbira in izvedba metode že dovolj za ozdravitev, drugič pa mora človek skozi popolno preobrazbo sebe, ob čemer metoda predstavlja le orodje za notranjo transformacijo – se nekateri lahko odločijo in izberejo metodo takoj, drugi pa se podajo na pot iskanja.

Sam sem ubral drugo pot. V moji naravi je bilo, da nisem mogel zaključiti stvari, dokler nisem dobil vseh odgovorov. Um je mlel in mlel, dokler nisem prišel stvarem do dna. Šele tedaj sem jih lahko spustil ter naredil korak naprej.

OGLAS

Poleg tega sem se dolgo časa upiral spremembi. Iskal sem možnosti, kako bi ohranil obstoječe navade (in z njimi povezana razmišljanja, dojemanja ter čustvovanja) oziroma še naprej živel po starem.

Zato sem potreboval izkušnjo, ki me je dobesedno vrgla s tira.

Pot je bila zahtevna, vendar nisem imel izbire.

Na tej poti iskanja sebe skozi področje zdravja sem se kmalu znašel na pomembni prelomnici, ki se je pokazala v obliki dveh vprašanj. Z odgovoroma nanju sem postavil temelje, ki so bili dovolj čvrsti, da so nosili breme vseh kasnejših odločitev.

Ti dve vprašanji, ki sta terjali jasen odgovor, sta bili:

kaj sploh je zdravje,
kako pride do bolezni oziroma do spremembe v telesnem tkivu.

Odgovor na prvo vprašanje mi je izoblikoval generalni pogled, ki je predstavljal vizijo in tudi končni cilj. Ob pomoči drugega pa sem izbral pot.

Ali povedano drugače, prvi odgovor mi je razkril globlji vpogled v stanje, v katerem sem se znašel, ovrednotil prioriteto življenjskih področij in odločitev ter v pravi luči osvetlil bolezenske simptome.

Drugi odgovor pa je definiral proces.

Takoj zatem se je zgodil odločilni preobrat. Prenehal sem iskati bližnjice oziroma »najboljšo metodo«, ob kateri bi lahko še naprej vzdrževal obstoječe življenjske navade, pač pa sem na prvo mesto postavil dejansko prioriteto – dolgoročno zdravje duše.

Tako sem se iz borbe in upiranja spremembi premaknil v tvoren odnos do spremembe ter v sprejemanje novonastalega stanja.

Brez tega koraka, ki izhaja iz omenjenih dveh vprašanj, bi se najverjetneje izgubil v iskanju učinkovite zdravilne tehnike, v smislu: »Katero tehniko naj izberem? Kako velike možnosti imam, da bo ta tehnika pozdravila tudi mene?« Taka vprašanja si pač zastavljaš, dokler je glavni cilj odprava simptomov.

Več v knjigi Zdravje je v nas

Obrat vase

Začel sem se spraševati, kaj vse se mora spremeniti globoko v meni, da bom izpolnjen na najgloblji ravni ter sprejemal Življenje v vsej njegovi veličini. Ni šlo več za izvajanje tehnike, pač pa za globok in pristen odnos do sebe; do vseh tistih delov, ki jih do tedaj morda sploh nisem poznal, sem se jih sramoval, si pred njimi zatiskal oči in podobno.

Zdaj sem se začel spraševati, kako jih lahko sprejmem. Ne v smislu, kako jih lahko razumem – to je igrica ega, s katero želi ohraniti obstoječe stanje – pač pa zgolj zaznavam ter dopustim, da se izrazijo, kakor se želijo. Ob vsej moji podpori, ki jo premorem.

Ta korak je bil zahteven, saj je zahteval pogum in neomajno odločitev. Predstavljal je grožnjo obstoječi identiteti oziroma predstavi o sebi, ki sem jo gojil dotlej … ter z njo mahal pred nosom sebi in drugim.

Odgovorimo si torej na omenjeni vprašanji, ki nam omogočata obrat vase.
Definicija zdravja skozi doživljanje oziroma končno stanje

Prvo vprašanje – kaj sploh je zdravje – se nanaša na naše obstoječe stanje, pa tudi na želje in cilje. Ob določitvi prioritet si v glavi oblikujemo neko podobo oziroma rezultat, do katerega želimo priti.

Pri tej delitvi poznamo tri stopnje, ki definirajo zdravje oziroma zdravstveno stanje. Razlikujejo se glede na naše zavedanje oziroma na raven zavesti:

stopnja: Iščemo popolno zdravje, ki ga predstavlja telo brez bolezenskih simptomov.
stopnja: Iščemo popolno zdravje, vendar ne zgolj skozi telo brez bolezenskih simptomov, pač pa tudi splošno zadovoljstvo.
stopnja: Ne iščemo ničesar, pač pa telesno stanje zaznavamo kot zemljevid, ki razkriva naše upravljanje z lastno življenjsko energijo.

Oglejmo si podrobneje vse tri stopnje.

Na osnovni, prvi stopnji dojemamo popolno zdravje kot telo brez bolezenskih simptomov, bolečin in ostalih neprijetnosti. V prvi vrsti nas zanima fizično zdravje, ki naj bi predstavljalo osnovni temelj našega zadovoljstva. Rek, ki najbolje opisuje to raven zavedanja, je: »Samo, da smo zdravi!«

Na drugi stopnji dojemamo zdravje kot stanje splošnega zadovoljstva. Torej nas ne zanima zgolj odsotnost simptomov na telesu, temveč tudi »zdravje« čustev, misli in duha. Zavedamo se, da nam zgolj zdravo telo ne zagotavlja osebnega zadovoljstva, zato si želimo harmonije na vseh ravneh.

Torej je naš cilj še vedno neko optimalno stanje, ki nam bo zagotavljalo dobre občutke. Le da smo ga zdaj razširili iz telesne ravni še na ostale.

Na najvišji stopnji ne stremimo več k iskanju optimalnih pogojev oziroma okoliščin, ki bi nas osrečile, pač pa izkoriščamo nepopolno zdravstveno stanje za uvid, kaj se dogaja z našo življenjsko energijo. Zato tega stanja ne skušamo popraviti v smislu odprave simptomov, pač pa ga bodisi sprejemamo bodisi skozenj odkrivamo vzroke, ki so pripeljali do končnega stanja.

Ne govorimo več o popolnem zdravju, pač pa o popolnem zdravstvenem stanju, kot ga je imenoval ameriški zdravilec in velik poznavalec ezoterike Paul Solomon.

Na tej stopnji tudi ugotovimo, da je telo le eden izmed zemljevidov, skozi katerega dobivamo sporočila, kaj se dogaja globoko v nas. Druga dva zemljevida sta finance in odnosi (do sebe in do drugih).

Prek teh zemljevidov se soočimo s končno posledico oziroma z rezultatom, ki smo ga ustvarili skozi zavedno in nezavedno izražanje. »Denarnica nikoli ne laže«, pravi znani rek. Prav tako pa ne laže tudi naše telo in ne lažejo odnosi, ki smo jih ustvarili. Vse je ogledalo naših preteklih odločitev, v kombinaciji z delovanjem nezavednih procesov.

Ko se tega zavemo, ne dajemo večjega poudarka telesu, pač pa vsa področja, prek katerih se izražamo, obravnavamo z enako pomembnostjo in skrbnostjo. Na podoben način obravnavamo tudi misli in čustva, ki so vedno predhodnice odločitvam; te pa vodijo do rezultatov.

Velikokrat lahko tudi ugotovimo, da je naš vzorec delovanja na vseh pomembnih področjih enak. Na primer, če globoko v sebi menimo, da si ne zaslužimo najboljšega, se to prepričanje lahko izrazi kot luknja v denarnici, kot bolezenski simptom ali skozi skrhane odnose. Lahko pa tudi na dveh ali celo na vseh treh področjih hkrati.
Učinki oziroma vplivi na telo: vzrok ali povod?

Pri drugi delitvi – odgovor na vprašanje, kako pride do bolezni oziroma do spremembe v telesnem tkivu – bomo izhajali iz vplivov na telo.

Prednost tovrstnega pogleda je v tem, da definira procese, ob pomoči katerih lažje ugotovimo vzroke za obolenja in posledično tudi najdemo rešitve.

Namreč, če lahko resnično zajamemo vse možne vzroke ter jih ločimo od povodov za sprožitev procesov, imamo tudi načrt za rešitev.

Naredimo majhen korak vstran in si oglejmo razliko med vzroki in povodi, saj ta dva pojma velikokrat ne ločimo oziroma ju uporabljamo kot sinonim.

Vzrok je primarno stanje, ki odloča o tem, ali bo do realizacije – na primer, bolezni – prišlo ali ne. Največkrat se skriva na globlji (višji) ravni, kot na fizični, čeprav se na koncu izrazi kot sprememba v tkivu.

Na drugi strani imamo povod oziroma sprožilec. To je aktivnost, ki sproži reakcijo, skozi katero pride do spremembe. Na primer, določena hrana, cvetni prah in podobno so lahko sprožilec za spremembo telesnega stanja; pravimo, da gre za alergijo. Vzrok pa se skriva globoko v telesu, ki tovrstne »napadalce« dojema specifično.

Povezava med vzroki in povodi je sledeča: povodi pomagajo vzroku, da se slednji izrazi oziroma udejanji. Povodov je lahko veliko in vsi vodijo do istega cilja. Če ni vzročne situacije, pa povodi ne bodo pripeljali do občutnejših sprememb.

Na primer, če v običajnem prostoru prižgemo vžigalico, ta ne bo sprožila nobene reakcije. Če v prostoru uhaja plin, pa jo bo. Vžigalica je bila torej povod, plin v zraku pa vzrok.

Ko je enkrat vzpostavljena vzročna situacija, lahko različni povodi pripeljejo do enake posledice. V primeru eksplozije, recimo, bi bil poleg vžigalice lahko povod tudi iskra vžigalnika, odvržena cigareto in podobno.

V vsakem primeru za izvršitev dejanja potrebujemo oba, vzrok in povod.

Vendar ta delitev ni vedno tako jasna. Še posebej ne, ko gre za spremembo zdravstvenega stanja. Velikokrat povodu pripisujemo vlogo vzroka – in zato preveliko pomembnost – ter se posledično (preveč) ukvarjamo z njim. Medtem pa zanemarjamo dejanski vzrok, ki se lahko bohoti in pridobiva na moči …

Rešitev, kako se izogniti vsem tem (nepotrebnim) definicijam in iskanjem, ponuja odgovor na drugo vprašanje oziroma pogled na spremembo v telesu skozi delovanje z različnih ravni. Z njim bomo zajeli praktično vse situacije in ne bo več neznank, ali smo prišli zadevi do dna ali se še kaj skriva pod površjem.