Efekt 100-ih opic

“Verjetno ste že prebrali knjigo Stota opica Kena Keyesa Jr. (»The Hundreth Monkey«) ali morda knjigo Lyall WatsonŽivljenje: Biologija nezavednega (Life tide: The Biology of the Unconscious), ki opisuje tridesetletni znanstveno-raziskovalni projekt o japonski opici Macacafuscata. Na otoku Koshima na Japonskem živi divja kolonija teh opic in znanstveniki so jim dajali sladki krompir, ki so ga vrgli v pesek. Opicam je bil všeč sladki krompir, a ne z vsem tem peskom in umazanijo. Osemnajstmesečna samica, ki so jo poimenovali Imo, je ugotovila, da lahko krompir opere. Ta trik je naučila tudi svojo mamo. Tega novega načina čiščenja krompirja so se naučile tudi druge mlade opice, ki so ta postopek prav tako naučile svoje matere. Kmalu so vse mlade opice umivale sladki krompir, preden so ga zaužile, a tega vedenja so se naučile le tiste odrasle opice, ki so posnemale svoje otroke. Znanstveniki so ta pojav zabeležili med leti 1952 in 1958.

Potem pa je nenadoma jeseni 1958 nekaj opic na otoku Koshima doseglo kritično maso, ki jo je dr. Watson postavil na 100 – in ne boste verjeli! Skoraj vse opice na otoku so kar naenkrat začele umivati sladki krompir, brez vmesnega posredovanja ali učenja. Če bi se to zgodilo samo na enem otoku, bi verjetno rekli, da obstaja kakšna oblika komunikacije, in jo poskušali poiskati. Toda sladki krompir so začele umivati tudi opice na okoliških otokih, s katerimi prvotne opice niso imele fizičnega stika. Tudi opice na celinskem delu Japonske, v Takasakiyami, so začele umivati krompir. Te opice nikakor niso mogle komunicirati med seboj na noben način, ki ga poznamo. To je bilo prvič, da so znanstveniki videli kaj podobnega. Predvidevali so, da mora obstajati nekakšna morfogenetska struktura ali polje, ki se razteza čez te otoke, preko katere so opice lahko komunicirale med seboj.”

Drunvalo Melchizedek

Odlomek iz knjige Starodavna skrivnost Rože življenja – Drunvalo Melchizedek