Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je egoizem miselnost ali ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi. Se mi zdi, da smo čedalje bolj egoistični, gledamo predvsem na lastno udobje in to, kar nam ustreza, pri tem pa pogosto zanemarjamo potrebe drugih ljudi okoli nas.
Danes sem bom osredotočila na egoizem v partnerskem odnosu, ker to proučujem s strokovnega vidika pri svojem delu že skoraj deset let. Včasih poslušam pare, ki jim pravzaprav nič kaj dosti ne manjka, a spričo poslovnega uspeha, kopice denarja in materialnih dobrin nekako na tej posti postaneta naveličana in se pričneta dolgočasiti.
Egoistično pozabita na to, da sta skupaj najmočnejša, da sta sopotnika skozi skupno življenje in se ob odtujevanju in drobljenju njune zveze vedno bolj odmikata v egoistično zadovoljevanje lastnih potreb, ne glede na to, ali bo s tem prizadet partner.
Ko nam ni več mar za čustveno stanje našega partnerja, smo res že na poti, da zaidemo s poti zdravega partnerskega odnosa, ki ga kreirata tako ena kot druga stran.
Največji možni vložek v uspešno partnersko zvezo je zavedanje, da ko osrečujem partnerja, sem tudi sama srečna in seveda obratno.
V tem primeru oba partnerja zavestno delata na tem, da sta obzirna eden do drugega, da jima je mar, da se osrečujeta in da strpno komunicirata tudi v primerih, ko se njuna mnenja ali argumenti razhajajo.
Pri egoističnem pristopu v odnosu pa vsak od njiju gleda predvsem na lastno ugodje. Za drugega mu ni več mar. Zakaj ne več?
Ker ob začetku zveze je oba partnerja povezovalo zavedanje, da si želita deliti vse lepo in dobro, tisto manj lepo in zabavno pa nekako pomesti pod preprogo in se o tem ne kaj dosti pogovarjati. To seveda prispeva k čustvenemu odtujevanju in odnos pri tem začne škripati. Mnogo zadevic ali situacij ostane zamolčanih, vsak začne skrbeti bolj za svoje potrebe in se pri tem ne ozira na partnerjeve. Včasih se mi zdi, da nam gre predobro in da se delamo norce iz belega kruha.
Nekateri pari se ločijo ob prvih znakih nerazumevanja, saj hočejo, da partner ravna in dela in razmišlja točno tako, kot si je ena stran zamislila v svojih iluzijah »srečnega« zakona. Ker pa je realno življenje nekaj drugega in se običajno ne sklada z iluzijami iz ‘holivudskih’ filmov, je prepad med lastnimi pričakovanji in realnostjo ogromen in pomeni za partnerja boleče soočenje z realnostjo skupnega vsakdana. Ker pri temu manjka strpnosti, kvalitetne in sočutne komunikacije, se začneta prepirati in eden drugemu dokazovati, kdo ima bolj prav. Pri tem ne izbirata sredstev in posledice so boleče, a nihče od njiju noče »popustiti«, se usesti za skupno mizo in predebatirati spoštljivo in realno, kaj se jima to za vraga dogaja. Ali pa si poiskati strokovnjaka za partnerske odnose, pri katerem bosta v varnem okolju lahko povedala vsak svojo plat zgodbe, ki se podira.
Za soočenje z realnostjo je potrebno imeti pogum in ne držati fige v žepu, češ da niso težave tako ogromne in da se bo vse uredilo, ko se ona ali on uklonita mojim zahtevam in delujeta tako, kot jaz želim in hočem. A ker je partnerski odnos ples dveh različnih posameznikov, egoizem pri tem ne sme biti gibalo odnosa.
Oba partnerja naj bi se izučila, kako ne gledati zgolj na svoje zadovoljstvo in potrebe, temveč pokukati tudi k partnerju in ga ljubeče vprašati, kako mu lahko pomaga, da bo srečen in zadovoljen. In enako stori drugi partner. Tako se sčasoma lahko razvije ponovna povezava med njima, različnima posameznikoma.
