Najprej nekaj definicij: empatija po domače pomeni, da se vživimo v čustva in občutke druge osebe, torej zmoremo sočustvovati s tem posameznikom in razumemo, kako se počuti v neki situaciji, vendar pa se s temi čustvi ne smemo poistovetiti.
Empatija ima večjo veljavo v tistih trenutkih, ki so za nekega posameznika stresni in ogrožujoči ter išče razumevanje in pomoč drugih ljudi ter pričakuje, da mu bodo z razumevanjem njegove stiske lahko kako pomagali.
Za empatijo strokovnjaki pravijo, da se jo naučimo, torej ni prirojena.
Čustvena inteligenca: vedno bolj prihaja v modo, ljudje se vse pogosteje definirajo kot bolj ali manj čustveno inteligentne. To pomeni, da se zavedamo lastnih čustev in da znamo ustrezno komunicirati tudi z drugimi ljudmi. Čustvena inteligenca je torej zmožnost posameznika, da se zaveda svojih dejanj, občutkov, misli, torej samega sebe, ob tem pa ne prizadene drugih ljudi.
Kako se razvija čustvena inteligenca? Človek, ki se zaveda sebe in vsega, s čimer se sooča v življenju, je sposoben svoja ravnanja tudi spremeniti, sploh pod vplivom negativnih in pozitivnih izkušenj, s tem pa nabira modrost in razvija svojo inteligentnost na področju čustvovanja. Tisti, ki jim gre življenje »mimo« in ne utegnejo, nočejo, ne znajo ali niso sposobni razvijati svojega čustvenega sveta, takšnim posameznikom pravimo, da nimajo razvite čustvene inteligence.
Predvidevam, da ste se že vsi kdaj znašli v situaciji, ko se je nekdo vedel popolnoma neprimerno, ali je izražal čustva, ki niso bila ustrezna, pa niste vedeli, kaj vas je na tej osebi tako zelo motilo. Seveda vas je zmotila neprimerna reakcija predvsem v primeru, da imate lastno čustveno inteligenco razvito.
Presek empatije in čustvene inteligence bi torej lahko bil, da se posameznik s svojo čustveno »zrelostjo«, ali inteligenco zmore hitreje in bolj razumevajoče vživeti v čustva druge osebe. S tem ji lahko pomaga v tistih situacijah, kjer človek v stiski ne vidi izhoda ali lučke na koncu tunela, ko kliče na pomoč, sam pa zaradi različnih vzrokov ne vidi rešitve. Ljudje s kombinacijo obeh kategorij, se pravi mešanice empatije in čustvene inteligence se običajno niti ne zavedajo, kako zelo lahko pripomorejo k pomoči prizadetemu posamezniku, zdi se jim, da delajo samo tisto, kar jih je v življenju obrusilo.
Življenje s svojimi izzivi, izkušnjami, situacijami vedno znova daje priložnosti, da se človek razvija na vseh področjih (čustvenem, fizičnem, psihičnem) in tisti posamezniki, ki se iz zapletene in težke situacije znajo naučiti tudi nauk ali izvleči pozitivno sporočilo, bodo skozi nove življenjske izzive to novo pridobljeno modrost znali tudi vplesti v svoj način razmišljanja. S tem bodo same sebe nadgrajevali, razvijali svojo empatijo ter obenem gradili čustveno inteligenco.
Pravim, da lahko prav vsakdo od nas hodi skozi življenje z odprtimi očmi in iz vsakodnevnih situacij izlušči tista konstruktivna sporočila, ki jih vgradi v svojo osebnost, v tisto, kar ga dela Človeka.
Da se povrnem na začetek in na naslov: s tem ko pomagamo drugim z iskreno željo, voljo in sposobnostjo vživeti se v njih ter kar smo pridobili skozi lastne izkušnje, s tem lahko pomagamo tudi sebi. Torej se oblikuje pozitiven krog, kjer smo vsi v zmagaj – zmagaj situaciji.
