V zadnjem času sem se dosti družil z ljudmi in sem imel veliko časa za razmišljanje. Večkrat smo v skupini sprožili tudi različne razprave, med drugim tudi razpravo o etiki. Imel sem občutek, da sem s svojimi stališči dregnil v osje gnezdo, saj se je včasih debata razvnela do vrelišča.
Moja stališča so včasih povsem drugačna od večine. Priznam, da me velikokrat niso ali niso želeli razumeti. Večina se je strinjala, da vsi od politikov, sodnikov, zdravnikov, terapevtov, deluje neetično ali pa je njihovo delovanje vsaj sporno.
Ko sem poskušal povedati, da to ni povsem tako in da ne moremo obsojati kar po čez, saj je večina ljudi etičnih, samo posamezniki kvarijo splošni vtis, so mi rekli, da jih zagovarjam. Če bi nam na primer vodovodar naredil nekaj na pol kvalitetno, ne moremo to reči za vse vodovodarje.
Neskončna tema, kateri nikoli ne prideš do dna, saj vsak to vidi in si razlaga po svoje. Zdi pa se mi potrebno, da o tem kaj več napišem. Prispevek je tokrat daljši in ima dva dela, ker tako zahtevna tema potrebuje več prostora, tako za pisanje, kot razmišljanje.
Glavnina ljudi se strinja, da se etika ukvarja s človekovim hotenjem ravnati dobro, moralno. Ne glede na to, da jo posamezniki vrednotimo subjektivno, pa je vezana na »običajno« ravnanje posameznika kot člena družbe na vseh področjih življenja. To pa se razlikuje od kulture do kulture, vere in še kaj. Recimo, vedno prisotna zahteva po višjih plačah zdravnikov, ko se vse skupine poklicev borijo za višje plače, je pravzaprav v tej situaciji bolj kot kdaj koli prej podvržena tudi presoji etičnega ravnanja zdravnikov, po drugi strani pa poslušamo razpredanja o zaslužkarstvu in povezanosti s farmacijskimi lobiji.
Politika je še posebej na udaru, saj velik del prebivalcev Slovenije meni, da ne ravnajo etično. O tistih poštenih politikih ne vemo veliko, saj niso predmet medijskega poročanja, ker to ni njihov interes. Slabe novice vzbujajo pozornost in zaslužek. Če bi nas opazovali iz Vesolja, bi dobili vtis, da so vsi politiki skorumpirani in se borijo za svoj interes.
Poseben problem je z etiko v zdravilstvu. Etika v zdravilstvu je področje, ki zahteva, da se o njej še posebej razmišlja. Ker sam pripadam področju zdravilstva, bom o tem nekaj več napisal v nadaljevanju.
Pogosto etiko povezujemo z vrlinami in na drugi strani celo z grehom. Seveda vsak po svoje vrednoti in presoja kaj je vrlina in kaj greh in to največkrat v skladu s svojimi verskimi prepričanji, predsodki, vzgojo, interesi in potrebami. Tiste, ki se imajo za visoko etične in moralne, ki si izmišljajo cel cirkus kaj hitro prepoznamo po tem, da nihče ne želi biti v njihovi družbi, saj se ob njih počutijo neprijetno ali so jim celo zoprni. Iz njih veje energija njihovega prepričanja, da so boljši od drugih, saj da bi sebe postavil na prvo mesto, se moraš primerjati z drugimi.
V družbi imamo kar nekaj poskusov posameznikov in skupin, ki si obupno želijo pozornosti vse od tistih, ki zlorabljajo otroke za svoje namene pod sloganom »za otroke gre«, saj da se borijo za njih. Pa tudi take, ki zlorabljajo verska čustva ljudi, saj je to zelo občutljivo vprašanje, kjer se ljudje hitro odzivajo. K temu pa dodajo še, da se borijo za večje pokojnine. To počno tudi takšni, ki so bili že obsojeni. Spet drugi, ker menijo, da so moški premalo zastopani v družbi in da imajo ženske preveč pravic, želijo povratek tradicije, v kateri so imeli moški absolutni primat. Celo pred parlament na javno molitev vabijo mlade fante. To mislim, da je sprevrženo in da ne rabi komentarja.
Ljudje imajo najrajši in so za njih najbolj prijetni tisti, ki so v resničnem stiku z življenjem, sproščeni, svobodni, ki ne poudarjajo etike, morale in vrednot, ampak jih živijo. Takrat izžarevajo prijetno energijo, so karizmatični. Pravim, da so etični naravno–organsko.
Drznem si postaviti trditev, da so moralni in etični predpisi potrebni za tiste, ki se nahajajo na zelo nizki ravni zavesti in jim to pomaga na poti skozi delovanje in življenje nasploh, saj brez tega ne zmorejo pravilne presoje in bi hitro zašli. Tisti, ki so v stiku z absolutnim, božanskim, ki se zavedajo, da je njihova prava narava zavest, ki je del neskončne zavesti, ki se udejanja v telesu in uporabljajo telo in um za doživljanje izkušenj in se zavedajo, da smo vsi povezani, da izhajamo iz istega izvora, etike ne potrebujejo. Njihovo delovanje je etično po sami naravi, saj neetično ne znajo delovati. Do takrat pa je potrebno etiko jasno napisati ali se zmeniti kaj etično je in kaj ni.
Pa bom začel iz področja založništva knjig, ki jih pišem. V prvi od svojih štirinajstih knjig sem napisal, da avtorske pravice predajam Vesolju. Za tiste, ki vedo kaj so avtorske pravice ni potrebno napisati, da so avtorske pravice zaščitene. Tisti, katerim raven zavesti ne dovoljuje, da bi razumeli kaj so to avtorske pravice ali imajo neke druge motive, tudi ne rabijo biti napisane. Zato je za mene etično, da lahko vsak, vse kar objavim v knjigah ali člankih, to uporabi. Ko enkrat napišem in gre v javnost, ni več nič mojega. Ni več moje, da se ukvarjam z zaščito svojih avtorskih pravic, ampak se posvečam raziskavam in pisanju ter temu, kaj lahko ljudem še dam.
Če pa na kopiranje knjig pogledamo energijsko, ne samo etično, pa je slika povsem drugačna. Originalna knjiga ima v sebi energijo avtorja in prevajalca, če je prevedena. Ta energija pa deluje na bralca, čeprav se tega ne zaveda. Kopija te knjige pa te energije nima, zato je bralec prikrajšan. To lahko vsak preveri, ki zaznava energije.
Ko sem se osvobodil varovanja svojih avtorskih pravic, sem postal svoboden. Moja skrb je samo v smeri, da nekaj ustvarim, o vsem ostalemu pa se ukvarjajo drugi. V resnici nihče od nas avtorjev ni nič ustvaril sam, vse smo prevzeli, prepisali ali prejeli drugače od naših predhodnikov ali prejeli iz absolutnega kot zamisel, rešitev problema. Edino naš ego si želi zaščititi nekaj, kar ni njegovo.
Ko sem bil športnik, trener, pa tudi sedaj kot gledalec, sem občutljiv na nagrado fair play, ki jo dobi športnik, ki se je vedel po fair play-u. Včasih je sodnike opozoril na to, da so neupravičeno presodili v njihovo korist. Ali pa je kako drugače deloval etično, tudi na svojo škodo. Sprašujem se, zakaj takšen potrebuje posebno priznanje za fair play, kot da to ni samo po sebi normalno. Ali so potem vsi ostali ravnali neetično?
Veliko se je govorilo o posebnih dodatkih, ki so jih posamezniki prejemali v času razglasitve pandemije covid-19. Pustimo sedaj izobrazbo in strokovnost, tudi specialna znanja in pridobljene izkušnje, za to dobijo plačo in je del njihovega poklica, srčno upam, da za večino tudi poklicanosti. Nekateri pravijo, da je neetično, da so v nekaterih poklicih kot je zdravstvo, čeprav so bili vsi približno enako izpostavljeni nevarnosti okužbe, prejemali dodatek za nevarnost okužbe prejeli različno od 30 eur čistilke, pa do nekaj tisoč evrov na mesec zdravnikov. Slednji so to opravičevali, da jim to zakon ne prepoveduje. Sprašujem se, da če je zakon luknjav, potem lahko oropajo skupnost. To mi daje misliti. Ravno za takšne, ki ne premorejo v taki situaciji dovolj organske etike, bi morali to etiko napisati. Pa bi jim bila etična navodila smernice in vodilo, kako bi bilo omejeno količino denarja, ki je na voljo, pravično razdeliti.
Včasih se mi zdi, da je nekdo, ki javno razmišlja, da bi razdelil ljudi na cepljene in necepljene in slednjim zaračunal zdravljenje, pozabil Hipokratovo prisego in je v službi nekih drugih sil, kakšnih ve samo on. Ali pa, da bo zdravil samo cepljene otroke. Grozno je samo pomisliti na to. Če pa to izjavi zdravnik, pa me kar zmrazi. Po tej logiki bi morali za bolnišnično oskrbo določiti cenik za tiste, ki kršijo zakon, za kadilce, tiste, ki pijejo alkohol, ki jedo rdeče meso, na tiste, ki pijejo mleko, saj je za odrasle ljudi škodljivo, ker nimajo prebavnih encimov, za tiste, ki so pomanjkljivo oblečeni pa se prehladijo, za tiste, ki se jezijo, saj jeza škoduje zdravju. Temu ni konca, ne kraja.
Ne bom se ukvarjal z medicinsko etiko, saj za to nisem kompetenten. Zdravilci vseh vrst so moje področje. Trideset let sem izvajal terapije, sedaj sem samo še strokovni vodja in predavam v šoli za bioterapevte, ki temelji na karmični diagnostiki. Z zdravilci se srečujem pogosto, in opazil sem, da večina njih etično ravnanje preprosto enači s pojmom zdraviti. Res je, da volja in trden namen ravnati v dobro človeka, ki je zdravilcu temelj njegovega delovanja, izvira iz tako imenovanega delovanja na »višjih« informacijsko energijskih ravneh, torej preseganja posvetnega in zemeljskega. In vendar, transcendenca, ki je po njihovem vodena z božanskimi energijami, še ne pomeni samodejnega etičnega ravnanja. Je pa ideal, ki se mu zdravilec skuša približati.
Etika v zdravilstvu je v resnici zelo nedorečena in o njej se premalo govori. Menim, da bi morala postati predmet raziskav. Tisti, ki delamo na področju zdravilstva (komplementarne medicine), se srečujemo z etičnimi dilemami, ki smo jim težko kos. Do sedaj ni bilo na tem področju nobenih pravih smernic ali zapisanih etičnih načel, kot imajo to urejeno v medicini in zdravstveni negi. V teh poklicih so etična načela v ospredju in so neposredna, prvenstvena.
V teh poklicih ni dovolj samo želja posameznika, da bi pomagal, ampak so potrebna splošna, strokovna in usmerjena etična načela, ki so v skladu z doktrino in jih morajo pripadniki poklica spoštovati. V zdravilstvu bi jih lahko preprosto povzeli, vendar pa kot taka za delovanje na informacijsko–energijskih ravneh, na katerih se odvija podpora bioterapevta zdravljencu in samozdravljenje tudi človekovih duhovnih ravni, ne zadostujejo. Če je za medicino etično posegati v človeka, ga na silo hraniti ali pa ga kljub temu, da oseba tega ne dovoli umetno držati na življenju, je to za terapevte neetično.
Bolni je v terapevtskih procesih v spremenjenem stanju zavesti in ranljiv, saj nekritično sprejema sugestije terapevta. Na različnih komercialnih televizijah imajo plačane oddaje zdravilcev, ki razlagajo svoje teorije, na mizi pa imajo različne zvarke, ki jih kot čudežno zdravila, temo rečemo panacea ali zdravilo za vse ponujajo bolnim in obupanim ljudem. Če pa to počne zdravnik, pa temu rečemo zdravniška prevara. Neredko pa tudi drugi terapevti v svojih centrih strankah prodajajo cel kup po njihovem učinkovin, ki zdravijo. Če to počne trgovec, je sprejemljivo, če to počne terapevt pa je za mene neetično.
Na splošno lahko rečemo, da je cilj etike delovati dobro, brez škode za bolnika. Dobro mora biti izraženo v naših namenih, dejanjih in v odnosu do drugega. Če odmislimo potrebo po znanju in izkušnjah, obvezno dovoljenje bolnega za energijski poseg ter osebno pripravljenost zdravilca, se najprej vprašamo, ali ni že zgolj preveliko navdušenje in želja pomagati lahko past in resnični in prvi preizkus zdravilčevega etičnega ravnanja.
Srečujem se z osebami, ki so v velikih težavah, saj se ne zmorejo spoprijeti z življenjem. Povedo mi, da so dobili idejo, da bi lahko človeštvu nekaj dali, pomagali tudi posameznikom. Vprašajo me ali imam kakšen tečaj, da bi se naučili zdraviti ljudi. Če gre za ljudi, ki so v težavah in ne zmorejo sebi pomagati, bi pa pomagali drugim, je to grozljivo. V tem primeru slepec vodi slepega. To je nevarno početje za njih in stranko. Terapevt pozdravi najprej sebe, je moto v šoli za bioterapevte, v kateri predavam.
Konec prvega dela, drugi sledi.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
