Med tem, ko smo z ostalimi romarji pod drevesi z neskončnim užitkom jedli španske pomaranče (tako dobrih pa že dolgo ne) pogovor ni redko nanesel na recimo temu bolj mističen del izkušnje, o kateri piše v svoji knjigi Paulo Coelho. »Jaz sem se odločil potrenirati prav vse korake do notranjega čarovnika, ki jih opisuje v knjigi« mi zaupa Tony, ki ga zelo zanima kako vidim stvari jaz, tiha popotnica.« Zakaj bi si želela vzeti prisotnost trenutka z že začrtano potjo?« ga podražim. Želi me prepričati, da bom videla lahko posebna bitja, upravljala z naravnimi elementi in se v življenju gibala kot prava čarodejka. A za to moram poslušati navodila avtorja, ki točno ve kako odkriti sveti gral.
Vdihnem, izdihnem in dovolim duši, da mu neposredno odgovori:« Veš dragi prijatelj obvladovanje naravnih elementov je resnično mogoče in izhaja iz predpostavke, da smo edina bitja, ki lahko zavestno ustvarjamo svojo resničnost. A ko to povežeš z modrostjo srca, se kmalu zaveš, da se nima smisla postavljati po robu veliki sili, ki si je vse to izmislila in se je bolj smiselno v vlogi opazovalca mehko predajati toku, ki te varno pelje v popolno prisotnost ali ljubezen kot temu radi pravimo. Ustvarjanje iz polja v polarnost ujetega uma, le še pospeši preigravanje igre »zla in dobrega«. Zato je tako pomembna točna neutralnega ali nula, ko se sprostimo in nehamo nevrotično kontrolirati. Spustimo željo po tem, da smo v stanju delovanja in svoj fokus preusmerimo na BITI. Kar pa ne pomeni, da ne delujemo. Razlika je v tem, da delujemo v skladu s to naravno silo, ne pa, da si jo poskušamo podrediti. Takrat npr. vetra ne želimo upravljati, čeprav se nam zdi neverjetno, da ga lahko (našemu egu), ampak se mu prepustimo, da nam pove vse kar nosi. Modrost, ki nam jo pravi, je globoka pridobitev za vse ljudi, saj v svetu prisotnosti ni meja. To pa pomeni, da kar v zavest spraviš ti, čutim jaz in obratno. Delamo skupaj za skupno« in še sama utihnem, ko skozi moje glasilke zadoni posebno čist, globok glas. Srce mi kar zapoje vsakič, ko zavibrirava v eno. Življenje in jaz kot delček tega.
Tony me posluša in začuti, da se dogaja nekaj česar ne razume. «Ti si že veliko dlje od mene. Vidim, da si že šamanka in da ti kaj veliko ne morem razlagati. Globoko seže kar praviš in čutim, da me je vibracija, ki si jo prenesla name, spremenila. Čudim se kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Zdi se mi kot bi se srce začelo odpirati in občutek, da sem v tem duhovnem potovanju sam kopni?« Nežno ga pogledam in ga potrepljam po rami: «Občutil si preprosto staro prijateljico modrost, ki v kombinaciji s popolnim sprejemanjem vsega kar si-smo dela prave čudeže. Ko te oplazi nimaš več potrebe po dokazovanju in poseganju po nečem, kar že si. Ko te objame, v tebi zrcali globoko prostranost brezmejnega potenciala, ki ga nosiš. Naloga tistih, ki se soočamo s to svetlobo je, da ji dovolimo, da brezpogojno ustvarja, se igra in ljubi. Potrebno je ohraniti neutralen um in si ne dovoliti preigravanja uma v pozitivnem in negativnem oz. v sodbi. Navkljub temu, da to vsi tako zelo iščemo, naj ti prišepnem, da je odgovornost velika.«
Med nama takoj nastane polje popolnega zaupanja in oči mu začnejo svetiti drugače. Ko se srečava čez dober teden, saj si me zelo želi videti še enkrat, opazim, da se je povsem spremenil. Usta so bila odprta v nežen nasmeh, igrivo je poplesaval po ulici in me ob srečanju dvignil v zrak:« Le kaj si storila ti moja dobra vila? Srce je lahko in zdi se mi, da bi lahko poletel!« Nasmehnem se mu, a ga takoj ljubeče opozorim, da jo to šele začetek:« Tvoja energija se je zelo zvišala in jaz sem le zrcalila to, na kar si bil sam pripravljen. Camino poskrbi za vsakogar kaj ne? Da bo prehod v neutralno stanje kar najlažje, ti svetujem, da redno meditiraš z globokim očiščevalnim dihanjem, da se nenehno opominjaš na to, da si čista tekoča svetloba (več o tem si preberite na strani www.kenpage.com), ne sodi še dodatno negativnih misli, ko se porajajo, saj veš, da jim bodo po zakonu fizike vedno sledila pozitivna. A prav z zavedanjem jih lahko veliko prej neutraliziraš. Opazuj se, kako tvoje telo in um reagirata na okolje in si dovoli ostati v vlogi orla, ki leti in opazuje in se ne vpleta v drame drugih.«
«Kaj pa so drame drugih?« me zvedavo vpraša.« Gre za bolečino, ki se nabira leta in resonira v naših telesih nenehno. V določenih situacijah se aktivira in takrat postane nerodna in nezaželena, ko bi ji v resnici bilo res koristno prisluhniti. Veš kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je v bolečini in se zaradi nje počuti umazan in grd, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubiš? Torej ne reagiraš nanj. Ta bolečina je vsem nam skupna in nas uči kako se vrniti skozi tunel ranljivosti v zavedanje polnega potenciala naše moči. Ki je enormna. In ko se to bolečinsko jedro aktivira, mu misli najbolj »pomagajo«. Vklopi se negativni um in skupaj se iz miši ustvari cel trop slonov. Ko to opazuješ pri sebi, se poskusi zabavati. Predstavljaj si roza slone, ki letajo po tvojih možganih in ti prigovarjajo, da imaš ressss razlog za…….Meni humor takrat zelo pomaga« in že se skupaj nasmejiva človeški naravnanosti k «drama queen kompleksu«. Še ena misel, ki jo je vredno predihati.
»Odhajam draga učiteljica. Ti lahko tako rečem? Te bom še kdaj videl? Vem, da se na Caminu ni dobro vezati na ljudi, a do tebe čutim posebno vez.« Prosim ga, da zapre oči:« Me sedaj vidiš? Ne. Me fizično čutiš? Ne. Me ljubiš? No tako bo, ko me ne bo ob tebi. Sem del tvoje izkušnje in ti del moje in energija ljubeče prisotnosti ne izgine, če ji dovolimo, da jo čutimo. V kolikor se vmeša um, ki nas posiljuje z idejo, da moraš biti fizično prisoten, se pristna ljubezen milo umakne v globine in čaka na novo priložnost«.
