Ezoterizem je poimenovanje za zelo staro in potrjeno obliko znanja, ki je zajemalo naskrivnejše in najskrivnostnejše zakone narave. V takšni ali drugačni obliki je bil del vsake civilizacije in vsa ljudstva so imela posameznike, ki so se odlikovali po svoji modrosti in bili zmožni jasno videti to, kar je bilo za množice zavito v temo.
Verjetno je poimenovanje ezoterizem porodilo in še vedno poraja zmotne razlage in predpostavke, da so bila ta posebna znanja skrita zaradi ciljev, o katerih je bilo treba molčati, ali pa da jih je peščica ljubosumno varovala zato, da bi si jih prilastila v škodo šibkih in nevednih. Ezoterično je v resnici nasprotje eksoteričnega – to, kar je skrito, ni enako temu, kar je vidno, vendar to ne pomeni nujno, da je to, kar je skrito, nekaj slabega ali da je skrito zaradi zlonamernosti. Če bi presojali po tem merilu, potem nihče ne bi ubežal omenjenim očitkom, saj še dandanes na najrazličnejših področjih obstajajo tisti, ki hranijo najpomembnejše informacije, naj bo to zaradi egoizma ali da bi s podatki, ki so v njihovi izključni lasti, pridobili moč nad drugimi.
Tradicionalna modrost – ali v običajnejšem izrazju ezoterizem – je bila ta skrita zato, ker se je moral posameznik temeljito in obsežno pripravljati, da bi lahko pridobil nekatera sicer nedosegljiva znanja. Ker je takšno znanje terjalo preučevanje, udejanjanje naučenega in strogo samokontrolo, ni bilo mogoče, da bi bilo to znanje splošno oziroma javno razširjeno. Tako danes kot v preteklosti so bili le redki tisti, ki so lahko dosegli takšno mentalno, moralno in duhovno raven. Poleg tega pa so tisti redki, ki jim je uspelo doseči teoretično in praktično poznavanje zakonov narave, skrbno bedeli nad tem, da tega znanja ne bi širili. Povsem upravičeno so namreč menili, da bi bila lahko moč tega znanja v napačnih rokah za človeštvo prej škodljivo orožje kot pa blagoslov.
Pravo ezoterično znanje je bilo vedno zavarovano in zaščiteno. Bilo je v rokah peščice, hkrati pa na dosegu vseh, ki so si iskreno prizadevali za njegovo pridobitev.
Ezoterični pristopi
Običajno velja prepričanje, da je ezoterično popolno nasprotje racionalnega in znanstvenega. Ezoterična znanja prav zaradi svoje nerazširjenosti trdno vztrajajo v megli nekaterih načinov mišljenja, za katera se zdi, da logika vanje nikakor ne more prodreti.
V zadnjih dveh stoletjih so nekateri filozofi in antropologi ezoterizem umestili v predlogično misel in vso moč znanstvene logike omejili na sodobnega človeka. Evolucija in aktualizacija naj bi tako bili plod vešče uporabe razuma. Novi pristopi zahtevajo sistematično potrditev vseh poskusov na katerem koli področju in dajejo prednost lastni izkušnji pred kakršnim koli sistemom prenosa. Po teh domnevah se znanost razločuje od ezoterizma, toda razhajanje ni tako veliko, kot se zdi.
Tudi ezoterični pristop zahteva razum, vendar v skladu s tem pristopom razum ni edini, ki omogoča resnično spoznanje. Razum je le dodatno orodje in ne edino. Ezoterizem vključuje tudi intuicijo, potem ko se jo posameznik nauči uporabljati, pri čemer je intuicija hitrejša in pronicljivejša oblika spoznavanja.
Tudi ezoterični pristop zahteva potrditev hipotez. Nemogoče je trditi, da je določeno spoznanje resnično, če ni bilo tudi potrjeno, da to spoznanje veljavno in pravilno v vseh okoliščinah. Ezoterični način ne le da vključuje napor, raziskovanje, ponavljanje in udejanjanje naučenega, temveč je resnični ezoterizem popolnoma prežet z vsem naštetim. Laboratorij je običajno sam človek ali celoten univerzum v skladu z načelom “kakor spodaj, tako zgoraj”.
Nasprotno pa je velika razlika v veljavnosti prenosa znanja. Ezoterični pristop temelji na verigi, ki jo sestavljajo učitelji in učenci, izkušnja učitelja pa postane del izkušnje učenca, potem ko ta doseže zadostno stopnjo razvoja, da bi jo lahko ponotranjil. Ni treba doživeti vsake posameznosti; kot je dejal Platon – ni treba postati tat, da bi razumel, da je rop prekršek. Če si učenec prilasti izkušnje učitelja – seveda pod pogojem, da so bile te preverjene in potrjene – pridobi veliko časa in bolj izkoristi življenje.
Tradicija, ki se ohranja
Z viškom tako imenovane znanstvene misli ezoterizem ni izginil niti ni bila prezrta intuicija.
Poti zgodovine so zanimive in čeprav je imel ezoterizem včasih pri nekaterih ljudstvih velik vpliv, je moral v drugih obdobjih ostati skrit zaradi pomanjkljivega razumevanja in fanatičnih preganjanj, ki so se vedno dogajala.
Ezoterična učenja so kot reka, ki včasih teče po površju in je vidna, včasih pa izgine v globine zemlje – toda vedno teče in vedno jo je mogoče zaslediti na eni ali drugi točki njenega toka.
Na ezoterizem so vplivali čas in okoliščine, zaradi katerih ezoterična učenja niso vedno imela enake resnosti kot njihove tradicionalne korenine. Kadar propadajo duhovna merila pojmovanja življenja, kadar ljudje zaradi boja za preživetje precenjujejo udobno življenje in se ne zanimajo za globoka vprašanja, se pojavlja poenostavljen in vulgariziran ezoterizem, ki je le slab posnetek svetega znanja. Tedaj se pojavijo različne oblike čarovništva, praznoverja, strahov pred neznanim in zaklinjanj proti temu, kar te strahove povzroča. Praznoverje se postavi nasproti tradiciji, zaklinjanja in amuleti pa nadomestijo modrost.
To je kakor pri omenjeni reki: včasih njene vode tečejo po blatni strugi in se umažejo z blatom. Toda to ne preprečuje, da se reka za kakšnim ovinkom ne bi znova očistila na čistih skalah in da njene vode ne bi spet postale kristalno čiste.
Naše 20. soletje
To je bilo zelo zanimivo stoletje – uporabila sem preteklik, ker se je šele nedavno izteklo. Izbruhnile so vsakovrstne revolucije, v katerih so vihrale liberalne zastave, vendar pri tem niso bile prihranjene grozote vojn in smrti, genocidov, absurdnih spopadov ter ozkogledih in trdih stališč, ki so povsem nasprotovala prvotnim teorijam.
Očitne socialne neenakosti in še očitnejša nepravičnost, ki je povzročila te neenakosti, so pozornost preusmerile na materialistične sheme življenja, na prizadevanje za blaginjo za vsako ceno, na podcenjevanje dela in poveličevanje udobja, ki sta nam ga zagotavljala vse bolj razvijajoči se tehnika in znanost.
Zdelo se je, kot da je stroj postal pomembnejši od človeka in da človek ni bil več suženj drugih ljudi, temveč strojev, ki naj bi mu olajšali življenje.
Toda hkrati s kultom materije so se v podtalju pojavili drugi kulti, ki očitno nimajo veliko skupnega z logiko. Sredi 20. stoletja je bilo znova obujeno zanimanje za vedeževanje, kajti materija je bila zelo zahteven bog, ki človeka sili k odkrivanju njegovih skritih želja. Številni, naj so to priznali ali ne, so prebirali horoskope in vedeževalske napovedi, se zatekali k magičnim rastlinam ali specializiranim “čarovnikom”, znanim ali neznanim mazačem ter vidcem, ki so razgrinjali debele oblake pred obzorjem ne preveč konkretne prihodnosti.
Vsepovsod je bilo polno svetih figuric in podob Device, ki so ljudem nakazovale, da ne hodijo po pravi poti. Svečeniki vseh religij so pridigali o koncu sveta, tako da smo leto 2000 pričakali v strahu, kot se je zgodilo že tisoč let pred tem. In pojavili so se novi svečeniki novih kultov, ločine in moralizatorji, ki so napolnjevali duhovno praznino božjih sirot.
Iztek 20. stoletja so zaznamovali “čarovniki” in svetovalci mednarodno najuglednejših voditeljev ter astrologi, in ti so vsako leto dajali bolj ali manj zanesljive napovedi, ki so bile bolj kot ne nejasne, da bi z njimi vsem ugodili. Astrologija z velikimi koraki osvaja teren, vendar je daleč od znanosti, iz katere se je rodila. Danes je zanimiva kot formula za to, kako zasesti najboljše delovno mesto, za to, kako pridobiti družbeni ugled in bolj ali manj solidno premoženje – ali v malem za to, kako osvojiti ljubezen partnerja ali kako naslednji teden zadeti na loteriji. Razmahnile so se oblike eksorcizma, ki so bile nazadnje aktualne v srednjem veku, kot bi se zemlje želel polastiti sam hudič. Zanimivo je tudi, da najbolj razsvetljeni znanstveni umi sobivajo s tistimi, ki so prepričani, da za vsakim vogalom nanje preži hudič, da bi se prilepil na kakšen del našega telesa, pošast, ki jo je treba izgnati z vsemi sredstvi, le da nas pusti, da v miru uživamo sedanji trenutek in svojo zemeljsko srečo.
Ekonomska moč se pridružuje ezoterični
Zdi se, kot da so na obrobju tega sprevrženega in škodljivega psevdoezoterizma, ki se je uveljavil v zadnjih desetletjih, ostali trgovci, zakrknjeni materialisti, ki živijo le za to, da bi povečali svojo ekonomsko in družbeno moč. Toda tudi ekonomijo je potegnilo v to norost … ali morda v to nejasno slutnjo novega ezoterizma, ki si bo utrl pot v prihodnjih letih …
Ne preseneča več niti se ne zdi nič neobičajnega, če preberemo, da ima kompleksen svet financ svoje “čarovnike” ali “guruje”, da so borza vrednostnih papirjev ter dvigi in padci na mednarodnih trgih prav tako odvisni od napovedi posameznih “izvedencev”, ki jih ti dajejo svojim vrstam verujočih in sledilcev.
Zakaj “guruje”? Zakaj bi uporabili ta sanskrtski izraz, ki ima močan orientalski prizvok? Je to zato, ker se iz podzavednega spomina še vedno ni izbrisal spomin na velike učitelje, ki so pred tisoče leti živeli tam na Vzhodu, v Aziji? Ali Vzhod še hrani skrivnost, ki so jo iskali nepreštevni stari filozofi na svojih dolgih popotovanjih, ali Aleksander Veliki na svojih osvajanjih, ali popotniki iz preteklega stoletja, željni čudežev, ali sodobni turisti, ki še naprej plačujejo, da bi videli levitirati meniha, ki ni niti menih niti ne levitira?
“Guru” pomeni učitelja in uporabljena beseda morda pomeni, da ljudje še naprej iščemo učitelje, čeprav na bolj praktičnem in materialnem področju življenja. Tako se razkrivajo novi preroki, ki uporabljajo različne sisteme, da bi odprli vrata v prihodnost in njene neznanke prestrašenim in kratkovidnim posameznikom. So tisti, ki se opirajo na tradicionalna učenja, da bi napovedali prihodnost, zlasti na nauk o ciklusih, ki pravi, da je ves obstoj cikličen, da ni linearnega in neprekinjenega razvoja, da stvari prihajajo in odhajajo, da se dogodki ponavljajo z drobnimi razlikami v odtenkih, in da nebesna telesa s svojim jezikom neba s posebnimi črkami zapisujejo to, kar naj bi se zgodilo na Zemlji in med njenimi človeškimi prebivalci. So tisti, ki se odlikujejo po dobrem zdravem razumu in na podlagi izčrpnih analiz prihajajo do logičnih sklepov, ki se zdijo tistim, ki nimajo takšnih razumskih zmožnosti niti ne znajo ustrezno povezati sklepov, kot vedeževalske napovedi.
Čemu smo priča? Nazadovanju v praznoverje, ki se zanaša na dvomljive napovedi, ali na napredno logiko? Očitno je, da se bodo praktični ljudje, znanstveniki, ljudje, naklonjeni tehnološkemu napredku, nagibali k drugemu odgovoru.
Ne pomeni, da gre za mage ali ezoterične guruje, temveč predvsem za velike analitike in napredne racionalne logike, ki se v tem primeru posvečajo napovedovanju – bolj kot prerokovanju – morebitnih dogodkov v finančnem svetu, svetu, do katerega so danes pričakovanja tako velika in katerega se tako bojimo, kot bi bil krhka stavba, ki se lahko zruši tudi ob najmanjšem vetru okoliščin.
Toda ti analitiki, ti racionalni čarovniki se ne morejo izogniti temu, da ne bi zlomili trdnih rešetk analize in razuma. Celo najresnejši med njimi se strinjajo z neprimerljivo vrednostjo intuicije in priznavajo, da so dosegli določeno stanje, ki jim je omogočilo najti vodilno nit skozi lastne trditve.
Sredi salonskega ezoterizma ali grozo zbujajočega eksorcizma, na katera smo se že navadili, je mogoče zaslutiti iskre tega, kar bi lahko bil ezoterizem, ki prihaja. Zanimivo je, da je mogoče v templju materije, v kraljestvu denarja znova zaslutiti sramežljiv žarek duha, moči intuicije, občutka krhkosti spričo usode, ki nam ne pripada, ker je nismo znali ustvariti, strah pred prihodnostjo, ki jo včasih rožnato obarvamo, da bi prekrili črnino in sivino, ki smo ju pustili, da se širita okoli nas.
Da, znova moramo imeti učitelje, moramo verovati, zlasti pa moramo svoja prepričanja in svojo vero opreti na spoznanja, ki nam dajejo jasne in ustrezne odgovore na naše dvome in nevednost. Toda da bi imeli učitelje, moramo biti zmožni se spremeniti v učence; da bi verjeli, je treba znova obuditi To, v kar lahko verjamemo in v kar imamo lahko vero; da bi bilo naše spoznanje globoko in resnično, je treba znova obuditi omenjeni tradicionalni ezoterizem, ki je človeštvu že tolikokrat pomagal odpreti vrata in okna sredi izgubljenosti in bolečine. Nismo zaman na točki, na kateri je treba začeti novo stoletje, nov ciklus, ubrati novo pot na večni spirali Življenja.
Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA
