Filozofija Upanišad

Upanišade so del starega vedskega teksta, imenovanega Aranyake ali Gozdne knjige, ki so namenjene gozdnim asketom. Predstavljajo sintezo temeljnih starodavnih indijskih učenj in so eden najstarejših filozofskih tekstov, ki govorijo o življenju in smrti, nastanku sveta, univerzumu in njegovi povezavi s človekom. Imenujejo se tudi Vedanta, kar pomeni konec Ved, ker se z njimi končujejo Vede.

Po indijskem izročilu so njihovi avtorji starodavni modreci rišiji, katerih modrost se je prenašala ustno z učitelja na učenca. Na to nakazuje tudi sama beseda upa-ni-sad, upa (poleg), ni (spodaj), sad (sedeti). Ta namreč označuje učenca, ki sedi ob nogah učitelja in prejema njegove nauke. Obstaja tudi druga interpretacija, ki je za koren vzela nisad, ki pomeni tajni nauk, ki ga učitelj predaja svojemu učencu.

Upanišade so prišle v Evropo v perzijskem prevodu, potem ko je mogulski princ Muhammad Dara Shikuh dal prevesti petdeset Upanišad v perzijski jezik. Leta 1802 jih je Francoz Anquetil-Dupperon prevedel s perzijščine v latinščino. Upanišad je veliko –znanih jih je več kot 200, čeprav tradicija govori o tem, da jih je 108. Po ocenah so Upanišade nastale med 8. in 7. stol. pr. n. št. Za najpomembnejše veljajo: Aitareya, Taittiriya, Kausitaki, Chandogya, Brhadaranyaka, Mundaka, Iša, Kena, Katha, Prašna,Švetašvatara, Mandukya.

Upanišade podajajo odgovore na vprašanja, ki jih je človek postavljal v različnih obdobjih: Od kod prihajam? Kako vse nastaja? Kam grem? Njihova filozofija človeku prikazuje pot uresničitve njegove usode. Pot, ki ima svoje izhodišče in tudi svoj cilj.

Mandukya Upanišada:“Brahman je resnično nesmrten. To je gospodar vsega, to je poznavalec vsega, to je notranji upravitelj. To je izvor vsega. To je začetek in konec vsega bivajočega. Tisti, iz katerega se poraja vse bivajoče, tisti, v katerem vse živi po svojem rojstvu, in tisti, h kateremu se vse vrača po smrti, to je Brahman.”

Stari Indijci so uvideli, da je svet podvržen neprestanim spremembam. Vse se rodi, postara in umre. Vse, kar je možno zaznati z vidom in sluhom, je končno in minljivo. Posvetni užitki so minljivi. Človek se zato sprašuje, ali obstaja nekaj nespremenljivega, nekaj, kar je onkraj vsega spremenljivega.

Katha Upanišada: “Ves univerzum, vse, kar obstaja, izvira iz Njega in se giblje v Njem … Vse drugo je odvisno od Njega, on pa ni odvisen od ničesar. Tisti, ki ga dosežejo, postanejo nesmrtni.”

Upanišade poudarjajo idejo o enotnosti sveta. Brahman, ki je izvor vsega, vse prežema in je prisoten v vsem, zato je univerzum enoten, univerzum je Eno. Vse teži k istemu cilju – spoznanju Brahmana oziroma k združitvi z njim, k enosti s to pravo resničnostjo.

Prisotnost Brahmana v človeku se imenuje Atman. Atman je življenjski dih v človeku, njegova bit, esenca, njegovo notranje nesmrtno bitje. Človek je univerzum in univerzum je človek.

Chandogya Upanišada: “Tat twam asi – To si ti”

Vse, kar obstaja, v sebi nosi to Eno.

Katha Upanišada: “Manjši od najmanjšega, večji od največjega – Atman je večno prisoten v srcu vsakega bitja.”

Upanišade opozarjajo, da Brahmana ni možno spoznati ali ga pojasniti z razumom, saj se temu izmika. Zato Upanišade pri vsakem poskusu njegove definicije pravijo: “Neti, neti” (To ni to, to ni to).

Da bi lahko razločevali stvari v pojavnem svetu, potrebujemo nasprotja. Vemo, kaj je hladno, ker vemo, kaj je toplo. Vemo, kaj je dan, ker vemo, kaj je noč. Pojavni svet je dualen, medtem ko je Brahman enotnost, ki je razum ne more spoznati.

Katha Upanišada: “Atmana ni moč spoznati s preučevanjem, niti z razmišljanjem, niti s poslušanjem. Njega lahko spoznamo le s samim seboj.”

To, kar človeka oddaljuje od prave resničnosti, je pretirana pozornost, ki jo posameznik posveča samemu sebi. Na sebe gleda kot na posebno bitje, ločeno od narave in celote, zato vidi samo razlike, ki niso resnične. Zaradi takšnega pogleda je pred svoje oči poveznil pajčolan, ki ga oddaljuje od resnice. Ta pajčolan so Indijci poimenovali maja ali iluzija.

Katha Upanišada: “Tako kot se dež, ki pada na vzpetino, steka po različnih poteh med skalami, tako tudi tisti, ki v stvareh vidi samo različnost, teka samo za njimi.”

Treba je razbiti iluzije in odkriti povezave med njimi, treba je spoznati enotnost univerzuma. Iz globine človekovega srca govori glas: “Vodi me iz neresničnega v resnično, vodi me iz teme v svetlobo, vodi me iz smrti v nesmrtnost.” (Brhadaranyaka Upanišada)

Svet ima skupno usodo. Vse teži k istemu in vse išče isto.

Prašna Upanišada: “Tako kot ptice, dragi moj, leté k drevesu, da bi si odpočile, tako gre vse k Atmanu! Vse najde mir v najvišjem, v Atmanu!”

Vse ima v sebi kal prave resničnosti, “kal nesmrtnosti”. Treba je samo pustiti, da vzklije, da vznikne iz tal, ki jih sestavljajo minljivi elementi. Treba se je osvoboditi od minljivega, da bi spoznali to, kar je večno. Boj med večnim in minljivim, ki se odraža v človekovih mislih, čustvih in dejanjih, je njegov stalni spremljevalec. Kaj je potem odraz višjega in neminljivega? To so sočutje, nesebičnost, častnost oziroma vrline, ki človeka vodijo na pot uresničevanja smisla lastnega obstoja.

V skladu z vzhodno filozofijo je za razumevanje univerzuma nujno poznavanje darme, njegovega temeljnega zakona, ki zajema vse – od mravlje ali drevesa do Sonca in planetarnih sistemov. Vse, kar obstaja, je podvrženo vladavini tega popolnega zakona.

Da bi se človek lahko podal na pot darme, mora razločevati med tem, kar je dobro zanj in kaj ne. Ravno to je tisto, na čemer temelji resnično znanje – ne na golem zbiranju podatkov, temveč na sposobnosti razločevanja med resničnim in lažnim, trajnim in minljivim, tem, kar je za človeka koristno, in tem, kar mu škodi.

Katha Upanišada: “Čuti tistega, ki nima zmožnosti razločevanja in je nemirnega duha, so neobrzdani kot divji konji za kočijaža.
Čuti tistega, ki zna razločevati in je mirnega duha, pa so obrzdani kot udomačeni konji za kočijaža.
Tisti, ki ne zna razločevati, nikoli ne doseže cilja, temveč se vedno znova rojeva.
Tisti, ki zna razločevati, pa doseže cilj in se ne rodi nikoli več.”

Človek, ki ima slabo razvito sposobnost razločevanja, dopušča, da mu vladajo strasti, zato v njegovem življenju prevladujejo minljive stvari. Upanišade opozarjajo, da največje nevarnosti niso izven človeka, temveč v njem samem. Treba se je soočiti s težavami, vendar v svetu, v katerem živimo. Življenje od nas terja, da izkazujemo velikodušnost, resnicoljubnost in nesebičnost. Upanišade svetujejo: ne kradi, ne želi si tujega, ne predajaj se jezi, zlobi in pohlepu. Vse to izkorenini, ne pa tudi sočutja in usmiljenja. Postani gospodar samega sebe, osvobodi se svojih napak, tako da s skrbjo za druge razvijaš nesebično ljubezen.

Brhadaranyaka Upanišada:
“Ste razumeli?
Odvrnili so: ‘Razumeli smo, dejal si nam ‘damyata’, brzdajte se.’
‘Ste razumeli?’
Odvrnili so: ‘Razumeli smo, dejal si nam ‘dayadhran’, bodite usmiljeni.’
‘Ste razumeli?’
Odvrnili so: ‘Razumeli smo, dejal si nam ‘dana’, dajajte.’
‘Premagujte se, dajajte, bodite usmiljeni. To troje je treba uresničevati – samokontrolo, dajanje, usmiljenje!'”

Taittiriya Upanišada: “Kar dajemo, je treba dati z vero, treba je dati obilno, treba je dati s skromnostjo, treba je dati s strahospoštovanjem, treba je dati s sočutjem.”

Vrline človeka vodijo po poti darme. So odgovor na vprašanje, kako živeti, in človeka vodijo do cilja. Iz Upanišad lahko razberemo, da je bil edini učiteljev pogoj za sprejetje učenca njegova moralna čistost. Ni bila dovolj samo želja po spoznanju, temveč je moral učenec očistiti tudi svoje srce.

Brhadaranyaka Upanišada: “Če boš osvobojen zla, osvobojen nečistosti, osvobojen dvomov, boš postal poznavalec Brahme.”

Hoja po poti darme vodi človeka k osvoboditvi od kroga neprestanega rojevanja in umiranja, ki so ga Indijci poimenovali samsara.

Stare civilizacija, tudi indijska, so verjele, da gre človek skozi cikluse. Tudi on ima svoje zime in pomladi; tako kot se v naravi vse rojeva, umira in se ponovno rojeva, tudi človek prehaja čez iste faze.

Katha Upanišada: “Smrtnik zori in pada kot žitno zrno na zemljo; in kot žitno zrno ponovno vzklije, ko pride čas.”

Brhadaranyaka Upanišada: “Tako kot gosenica, ki prispe do konca travnega latu in k sebi pritegne drug travni lat, da bi prešla nanj, tako tudi nesmrtna duša, potem ko odvrže svoje telo, k sebi pritegne drugo telo in preide vanj.”

Rojeva se, umira in se ponovno rojeva, vse dokler ne prispe do končnega cilja, ki je spoznanje Brahmana. Za Indijce življenja ne zapustimo. To, kar imenujemo življenje in smrt, sta samo različni manifestaciji enega Življenja. Živimo tako s telesom kot tudi brez njega, da bi se učili na poti darme. Pot darme si lahko zamislimo kot cesto, ki je na obeh straneh omejena z zidovi. Če človek pravilno presoja, potem hodi po sredini poti darme. Vendar pa človek zaradi neznanja po tej poti pogosto potuje kot slepec, ki se spotika in udarja ob zidove. Udarci, ki bolijo, ga vračajo na sredino poti. Vzhodna filozofija gleda na bolečino kot na sredstvo spoznanja. Udarci v zid nimajo namena kaznovati, temveč so potrebni zato, da bi človeka usmerili na pravo pot. Ti udarci predstavljajo karmo, zakon akcije in reakcije. Po tem zakonu je vsako dejanje posledica predhodnega dejanja in vzrok naslednjega. Kar je človek požel, to bo sejal. Ni niti dobre niti slabe usode. Človek je rezultat svojega delovanja. O nas, naši moči ali šibkosti, govorijo naša dela.

Osnovna ideja Upanišad je ideja enosti človeka in univerzuma. Joga je starodavno indijsko znanje, ki človeku omogoča združitev s samim seboj, z univerzumom. Poimenovanje joga etimološko izvira iz sanskrtskega korena yug, ki pomeni vpreči v jarem, povezati skupaj.

Katha Upanišada: “Ko se pet čutov spoznavanja umiri skupaj z razumnostjo, um pa ne omahuje, tedaj človek, pravijo, doseže najvišje stanje. Ta spokojnost čutov in uma se imenuje Joga.”

Pot joge je pot doseganja popolnosti, ki od človeka zahteva, da spozna elemente svoje narave, da se jih nauči kontrolirati in povezati v skladno celoto. Joga vodi k združitvi z Brahmanom, to pa terja napor, soočanje s težavami, in ne bežanje od njih. Pot ni lahka, todaUpanišade pozivajo v boj : “Vstani, prebudi se. Stopi k Učitelju in spoznaj. Pot je strma in neprehodna kot rezilo britve, pravijo modri!”

Toda možno jo je prehoditi, možno je spoznati Brahmana. Tisti, ki ga spoznajo, so dosegli mokšoali osvoboditev od kroga rojstva in smrti. Dosegli so anando, stanje najvišje blaženosti. To ni stanje praznine ali niča, temveč stanje, ki presega vsakršno dualnost. Tako kot se žarek sonca izgubi v soncu, val v morju, se tudi človeška zavest staplja z univerzalno zavestjo. Med človekom in univerzumom ni nobene razlike. Človek je univerzum in univerzum je človek. Človek je spoznal eno, absolutno resničnost, ki se skriva za vsem obstojem.

Mundaka Upanišada: “Tako kot se reke stekajo v morje in izgubijo svoje ime in obliko, tako tudi tisti, ki je spoznal, osvobojen imen in oblik, doseže več od najvišjega.”

Upanišade človeku svetujejo, da spozna svojo darmo, svoj smisel življenja in da si ga prizadeva uresničiti.

Taittirija Upanišada: “Govori resnico. Sledi Darmi. Ne zapostavljaj resnice. Sledi Darmi. Ne zanemarjaj učenja in poučevanja. Če se v tebi pojavi kakršen koli dvom glede tega, kako delovati, sledi primeru bramanov, predanih Darmi.”

Največ je tistih, ki si ne prizadevajo, da bi spoznali svojo darmo, temveč se zgolj pustijo voditi sebičnim interesom in si prizadevajo za različne prazne užitke. Malo pa je tistih, ki stopijo na pot darme, pot uresničevanja lastne usode, ker to vključuje napor in neprestane boje, toda boje, ki človeka vodijo k trajni sreči in blaženosti. In še najmanj je tistih, ki dosežejo končni cilj, spoznanje Brahmana. Toda če je to možno za enega, potem je to mogoče za vse.

Avtor:Marica Borović