Hvaležnost za drobne trenutke

Pomislite, kako je vse okoli vas nekako samoumevno. Odnosi, materialno blagostanje, finančni viri, hrana, poln hladilnik, dostopnost do zdravstvene oskrbe, dostopnost do narave in njene zdravilne sposobnosti, športanje in vsi ostali segmenti, ki jih živimo, pa o njih praviloma ne razmišljamo, dokler se ne zalomi ali drastično spremeni, seveda na slabše.

Zagotovo ste tudi sami kdaj doživeli, da se vam je svet podrl spričo nekega dogodka ali situacije, ko ste bili vrženi iz svoje cone udobja, ko se vam je zdelo, da se celoten svet podira na vas in ne vidite izhoda. Takrat se običajno sprva začnemo smiliti sami sebi in igramo žrtev, kasneje pa si želimo spremembe in iščemo rešitev. No, to naj bi bil idealen scenarij, ki pa si ga pogosto vsak od nas prikroji po svoje. Sama sem se naučila, da me vsaka težka ali zahtevna situacija, ki odstopa od pričakovane ali vsakodnevne rutine pripravi do tega, da se ustavim v hitenju skozi življenje, se povprašam v lastni introspekciji, kaj se je tole za vraga zgodilo in zakaj, se umirim, poiščem v čim krajšem času najbolj ustrezno rešitev, se izkopljem iz možnosti samopomilovanja in tlakujem pot v razrešitev nastale neljube situacije.

Pri tem se pogosto poslužim energije hvaležnosti. Kako to Melita misliš, se sedaj sprašujete. Saj si ravnokar kar razlagala o tem, da se ti je pripetilo nekaj težkega ali zoprnega, ko te je razjezilo, razžalostilo ali pač vznevoljilo.

OGLAS

Ker se sama nočem zatikati v jame krivde, depresije, obžalovanja ali brezplodne jeze, sem se natrenirala, da ko se umirim, si prikličem energijo hvaležnosti in sicer v smislu, da sem hvaležna za neko neljubo in tečno situacijo ali odnos zato, ker je to bila moja priložnost, da osvetlim samoumevnost in da se spet spomnim, da ni nič večno in vklesano v kamen. S pomočjo takšne hvaležnosti se prisilim, da najdem nauk v vsakem trenutku, ki me je vrgel iz ustaljenega tira ter se zavestno naučim povzetka dotične zgodbe z zavedanjem, da bom tudi v bodoče bila pripravljena ne ponoviti enake zgodbe, ki me je pripeljala do izgube zone udobja.

Mi sledite? Zadnje čase poslušam različne motivacijske govorce, ki so premagali smrt in težke travmatične izkušnje, kako vedno znova zaključijo s hvaležnostjo, da so živi, da so premagali težke prometne nesreče ali agresivne bolezni, da so kljub morebitnim telesnim hibam še vedno živi, da lahko širijo zavedanje, da se nikoli niso predali. Ja, seveda jih je na začetku bolezni ali težke poškodbe popadlo malodušje, tudi misli na samomor ali pač predajo v pozabo kvalitetnega življenja, a pravi borci in ljubitelji vsakega diha in življenja so na neki točki rekli sebi, da bodo premagali obet smrti in da hočejo živeti, ljubiti in biti strastni do vsega kar počnejo. In to sedaj živijo.

No kot rečeno, je ključna misel vseh govorcev vizija okrevanja in kvalitetnega življenja, ni predaje, borba z usodo in smrtjo, strast do življenja in hvaležnost, da so živi in zavedanje, da ni nič samoumevno.

Kdaj ste se sami testirali in se zavestno ustavili v neki situaciji ter se iskreno povprašali, kaj se tole dogaja z mojim življenjem?
Zakaj dovolim ali zakaj vztrajam v izčrpavajočih ali zlorabe polnih odnosih?
Kje ste izgubili spoštovanje do sebe in do življenja, ki ga lahko zdravo in polno živite?
Kam je izginila strast?

Na vse to imate tudi odgovore. Ki jih je potrebno pogumno pogledati in se odločiti za spremembo. Pri tem pogumu naj vam družbo dela hvaležnost, ki vas bo varno vodila skozi čeri strahu in dvomov.