Iluzija in nalezljivost

Iluzija je nevednost. Pa ne katera koli. Ko se pogovarjamo o naši biti, je to nevednost o našem lasten občutku Jaz sem.

Občutek jaz sem je nekaj, kar je primarno nam.

Vsi mi se zavedamo sebe. V prvi osebi ednine.

To, da se zavedamo v prvi osebi ednine pomeni točno to, o čemer se pri prvi osebi ednine gre. Da doživljamo sebe kot sebe, ne kot opazovalca svojih misli, čustev, občutkov, spominov ipd.

V življenju je namreč zelo pogosto, da sebe doživljamo tukaj, kjer pač sebe zaznavam kot sebe, misli, čustva, občutke, ideje pa nekje tam, oddaljene od nas.

Mnogokrat pravimo počakaj, moram razmisliti.

To, da moram razmisliti pomeni, da moram pogledati v vsebino, ki mi je predstavljena znotraj mene, torej v svoj način premišljevanja, odločanja, misli, čustev.

Vedno, ko se podam v čutenje, premišljevanje, idealiziranje sebe, se že nahajam v posredni izkušnji. Sebe torej ne doživljam neposredno.

Neposredna zaznava je takrat, ko ne premišljujem, ko ne analiziram, ko ne interpretiram tega, kar je v “meni”. “Jaz” nisem jaz, če premišljujem, če čutim, če se odzivam na to, kar se pojavlja v meni.

V življenju smo naučeni, da delujemo iz nečesa, kar ni neposredno. Vse življenje nas namreč trenirajo, da naj nekaj gledamo, o tem premislimo in potem na to odreagiramo.

To je šlo celo tako zelo daleč, da je tak način postal nekaj običajnega, kako doživljamo sebe.

Bolj premišljujemo o drugih mislih, o drugih čustvih, o konceptih, bolj se oddaljujemo od svoje neposredne izkušnje sebe. Takrat namesto, da bi bili to, kar smo, postajamo vedno bolj nekaj drugega.

Nekaj drugega kot tisto, kar v resnici smo, ne more biti to, kar mi smo.

In kaj smo?

Nikakor ne vse to, kar je zloženo na nas,

Na svojo prvoosebenjsko izkušnjo, torej, ko doživljamo sebe kot sebe, z veliko gotovostjo polagamo vse to, kar se nam zdi, kar smo naučeni, kar so nam povedali drugi ipd., da je naš način.

In ko to sprejmemo, smo se začeli poigravati sami s sabo. Celo tako zelo daleč, da pozabimo, da se poigravamo sami s sabo, in prenehamo videti sebe kot sebe.

Takrat se začenjamo vedno bolj videti kot nekdo drug.

To ni filozofija. Nekaj takšnega lahko preveri vsak sam, v svoji lastni izkušnji.

Ko zjutraj vstanemo, smo relativno “čisti”, nepopacani z mislimi, čustvi, občutki sveta.

Preden odpremo oči, in čutimo samo sebe, ko še ni v nas privrelo nič vtisov misli, čustev, občutkov našega vsakdanjih, smo nedvomno to bolj mi, kot takrat, ko so vse te misli, občutki, spomini položeni na našo lastno izkušnjo nas samih.

Takrat smo čisti.

In bolj se pogrezamo v svoj vsakdan, bolj nas prekrivajo misli drugih, čustva drugih ali o drugih ipd. To namreč, kar se čuti znotraj nas, nikoli nismo stoprecentov mi sami, razen če smo čisti.

Iti nekam, ker moraš, je misel, čustvo sreče zaradi nekoga je misel na občutenje, čutenje radosti zaradi nekoga ali nečesa, tudi spomina, je zelo poredna izkušnja.

Ljudje smo se odučili biti neposredno to, kar mi v resnici smo.

Sebe čutimo kot opis sebe. O sebi premišljujemo kot o opisu sebe. Entitete kanaliziramo kot opis tega, kar so nam le-te povedale.

Vse kar je posredno, ne more biti neposredno.

In zanimivo, vse kar se ne čuti kot subjekt v prvi osebi, torej mi sami, ko z njimi komuniciramo, ne more biti mi. Lahko je le objekt.

Logika nam pravi, da sta subjekt in objekt dve različni stvari, ki sta vsaka na svoji strani. Pravi pa nam tudi, da subjekt ne more nikakor biti objekt.

Če smo pozorni, z lahkoto opazimo, da je misel, ki jo opazujemo, nekaj, kar je izven nas. Ni subjekt.

Pa tudi čustvo, ki ga čutimo, je oddaljeno od nas, če ga čutimo.

To kar čutimo, čutimo zato, ker je to izven nas samih.

Razen, če je del nas.

Meja je zelo tanka. Vsekakor vsak pravi, da čuti sebe. To je resnica.

A pri tej vaji se gre za to, da postaneš pozoren na tisto, kar je tebi sekundarno, terciarno, da boš potem lahko izluščil tisto, kar je za tebe res.

Vsi lahko v sebi, v svoji prvoosebenjski izkušnji začutimo, kar je za nas bolj res in kaj ne. In če smo pozorni, nas od tega, da je nekaj bolj res ali nekaj manj res loči le vpogled v tisto, kar nam preprečuje videti tisto, kar je bolj res.

To, kar nam preprečuje videti resnico, je iluzija.

Starodavni so z lahkoto odkrili, da je iluzija nekaj neresničnega, ki zakriva resnično naravo resnice.

Zaradi ljubečih čustev, ne vidimo prevare. Zaradi napačnih misli, zavajanja; zaradi spominov, ljubečega odnosa ipd.

Ljudje smo zelo nalezljiva bitja.

To je odkrila celo znanost, čeprav že to vsi mi vemo, da smo.

Z lahkoto se namreč nalezemo misli, čustev, občutkov, idej, konceptov drugih ljudi.

Zanimivo pa je, da nam tisti, ki niti ne vedo, kaj je njihova resnica, govorijo o nas, o naši resnici.

Vedno, ko to počnejo, prekrijejo oz. prekrijemo delček nas, če nekomu zaupamo, da ima bolj prav, da zna bolje, vidi bolje. Seveda “bolj prav”, “bolj zna”, “bolj vidi”. Saj to, kar on nam razlaga, je razlaga tega, kar on dojema kot sebe.

Kako pa vemo, da on ve kdo je? Kajti če ne, kako [pa] nam sploh lahko govori resnico?

Resnica ni nekaj, kar se čuti v čustvih, mislih. Je vrojeni del nas. In če tega dela ne poslušamo, bomo kaj hitro začeli verjeti v Janka in Metko, Sneguljčici in sedem palčkov ipd.

Ne pozabite, naša lastna verzija resnice, je sveta. In samo mi jo čutimo kot svojo resnico.

Samo mi vemo, kaj je za nas res.