Ooota je odhajal zadnji, a se je po nekaj metrih obrnil in rekel: “Pridi. Gremo.”
“Kam gremo?” sem vprašala.
“Na pohod.”
“Kam?”
“Prek Avstralije.”
“Krasno! Kako dolgo pa to traja?”
“Kake tri polne lune.”
“Hočeš reči, da hodite tri mesece?”
“Ja, tri mesece, dan gor ali dol.”
Globoko sem zavzdihnila, nato pa mirno izjavila: “No, sliši se res zelo zabavno, vendar ne morem z vami, veš. Odgovornosti imam, dolžnosti, najemnino, račune, ki jih moram poravnati. Nisem se pripravila. Vedno potrebujem nekaj časa, da vse uredim, preden lahko odidem na pot ali na taborjenje. Mogoče ne razumeš: nisem avstralska državljanka, Američanka sem. Ne moremo kar tako oditi v tujo deželo in izginiti. Vaši uradniki za priseljence bi se razburjali in moja vlada bi poslala helikopterje, da bi me poiskali. Morda se vam bom lahko pridružila kdaj drugič, ko me boste dovolj zgodaj obvestili, danes pa nikakor ne morem. Danes preprosto ne morem oditi z vami. Ne, danes nikakor ni pravi dan.”
Ooota se je nasmehnil. “Vse je v redu. Kdor mora vedeti, bo zagotovo zvedel. Moji ljudje so slišali tvoj klic na pomoč. Če bi en sam član plemena glasoval proti tebi, ne bi odšli na pohod. Preizkusili smo te in te sprejeli. To je izjemna čast, ki pa ti je ne morem razložiti. Moraš doživeti to izkušnjo. Najpomembnejša stvar je, ki te je doletela v tem življenju. Rodila si se zato, da jo doživiš. Delo Božje Enosti je in sporočilo je namenjeno tebi. Več ti ne morem povedati.”
“Pridi. Hodi za mano.” Obrnil se je in odšel naprej.
Obstala sem in se zastrmela prek avstralske puščave. Bila je prostrana, pusta, pa vendar lepa, in zdelo se je, da ji ni konca. Tam je bil džip in v njem je bil ključ. Toda od kod sva prišla? Zadnjih nekaj ur sploh nisva vozila po cesti, saj sva le vijugala in zavijala. Nisem imela ne čevljev ne vode ne hrane.
Puščavska temperatura se je v tem letnem obdobju gibala med 38 in 54 stopinj C. Veselilo me je, da so izglasovali moj sprejem, a kaj pa moj glas? Zazdelo se mi je, da odločitev sploh ni v mojih rokah.
Nisem hotela oditi z njimi. Zahtevali so, naj izročim svoje življenje v njihove roke. In to ljudje, ki sem jih šele spoznala in s katerimi se še pogovarjati nisem mogla. Kaj, če izgubim službo? Že tako bolj slabo kaže; nobena družba mi s kakim pokojninskim čekom ni zagotavljala varne prihodnosti! Nora sem! Jasno je, da ne morem z njimi!
Pomislila sem: “Stavim, da je obred razdeljen na dva dela. Najprej se grejo igrice v tej lopi, nato pa se odpravijo v puščavo, kjer jih zaigrajo še nekaj. Gotovo ne gredo daleč; saj nimajo hrane. Najslabše, kar bi se mi moglo zgoditi, je, da bi morala prenočiti na prostem. Ampak ne,” sem pomislila, “že samo ob pogledu name jim je jasno, da nisem nikakršna skavtinja, temveč pravcata meščanka od glave do pet. Pa vendar,” sem nadaljevala, “zmorem, če moram. Samo popustiti ne smem, ker sem že plačala nočitev v hotelu. Preden se bom jutri odjavila, jim bom rekla, da mi morajo denar povrniti. Ne bom plačevala dodatnega dne samo zato, da bi zadovoljila te primitivneže.”
Zrla sem za skupino, ki se je oddaljevala in se manjšala. Nisem imela časa za metodo tehtanja prednosti in slabosti. Dlje ko sem stala in razmišljala, kaj naj storim, bolj so se oddaljevali. Besede, ki sem ji izrekla, so se mi vrezale v možgane kot v zloščen lesen mozaik. “V redu, Bog. Vem, da je tvoj smisel za humor nekaj posebnega, a tega prav zares ne razumem.”
Z občutki, ki so hitro prehajali od strahu do osuplosti, nejevere in skrajne otrplosti, sem stopila za plemenom domorodcev, ki se imenujejo Resnično ljudstvo.
Povzeto iz knjige Imenovali so jo dvoje src >>
