In jutri več ne bo

Ljudje sebe ne spreminjajo radi, še manj jim je všeč, če želi kdo spremeniti njih. Telo in um se branita na različne načine in navzven se to kaže v različnih reakcijah in v različnem obnašanju ljudi. Do sebe, do soljudi, do okolice. Običajno se mora zgoditi nekaj strašnega, da se ljudje vprašajo, zakaj se jim nekaj zgodi/dogaja. Ko je zadeva že toliko huda, nekateri pričnejo iskati odgovore na svoja vprašanja izven sebe in kasneje tudi pri sebi.

Nekako ne gre pričakovati, da se bo kolektivna zavest posameznika spremenila zaradi situacije, ki je v tem trenutku in ne gre pričakovati, da se bodo ljudje zaradi nastale situacije obrnili vase in razmislili o sebi in o svojem načinu življenja. Ne bodo. Redki posamezniki mogoče. Tisti, ki že sedaj to počno, bodo to priložnost izkoristili še bolj.

Ukinitev javnega življenja je na mestu. Takšna ali drugačna odstopanja bodo in vedno so. Na tem mestu je “slediti belim ovčkam”, odlična izbira. Prav tako ukinitev javnega življenja in življenje v »karanteni« teh 14 dni, večjih premikov v zavesti posameznika ne bo povzročila. Ljudje si bomo odpočili in na nek način živeli »dopust na drugačen način«. Notranje krize določenih posameznikov pa se znajo zgoditi, če bo izolacija trajala mesec ali več.

OGLAS

Ljudje smo socialna bitja. Slednje sem lahko še močneje opazila sedaj, v tem kratkem času, ko ljudje nagonsko silimo skupaj v majhne prostore. Tudi tisti, ki se gneči raje izognemo. Neverjetno, kako spretno poizkuša moj um sedaj manipulirati z mojim telesom. Povsod me naganja. In če se ne bi tako zelo dobro poznala, bi zagotovo tudi podlegla njegovim manipulacijam. Trenutno mi dobro služi. Tudi moj ego se lepo obnaša in mi ne povzroča večjih izzivov.

Nekdo in nekaj je naravo prisililo v čiščenje. V čiščenje odvečnih in nepotrebnih stvari. Na žalost tudi ljudi. Narava je v vsakem primeru samo-obnovljiva, njeno moč niti naš um ne more zaznati in zaradi tega se, kdaj, tudi preveč vpletamo v to. S svojim zamegljenim umom jo pri tem upočasnjujemo. In bolj zamegljen je um v smislu »doseči/imeti/obvladovati nekaj, večjo škodo povzroča.

Zato, dragi moji, izkoristimo ta čas za tiste stvari, za katere ga nam v vsakdanjem življenju primanjkuje. Ko bo naš »štirinajst dnevni dopust« mimo, pričnimo delati na poglabljanju odnosov. Poglejmo našega partnerja in otroke, družino, prijatelje… z drugimi očmi. Poglejmo jih naravnost v oči. Zjutraj preden vstanemo, se začutimo in se nato ozrimo naokoli, po najdražjih… in se vprašajmo, zakaj jih imamo radi. Spomnimo se lepih začetkov. Dajmo globoko vdahniti in se zahvaliti, da smo ponovno odprli oči in da lahko raziskujemo življenje dalje in si naredimo pustolovščino. Dajmo živeti trenutek za trenutkom. Ker, ko nam bo resnično bila zadnja ura, v tej uri ne bomo mogli živeti tega, kar smo vedno želeli.

In jutri več ne bo.