Resnica je ena od mojih pomembnih vrednot. Ne iščem tiste resnice, ki bi dokazovala, kdo ima prav in kdo narobe, pač pa resnico, ki mi omogoča, da razumem ozadje. Da razumem svoje reakcije na vse, kar se mi dogaja, da lahko razumem vedenje drugih (tudi če ga ne podpiram), da poskušam razumeti sile, ki ustvarjajo moj mikrokozmos, globalne situacije in pojave onkraj vesolja.
V imenu resnice sem pred kratkim naredila eksperiment. Zadnje leto sem večinoma ignorirala medije, ker me čedalje bolj moti njihov način podajanja informacij, zdaj pa sem šla v drugo skrajnost. Dober teden sem jih v moj vsakdan vključila toliko, kolikor sem jih le lahko prežvečila. Spremljala sem tradicionalne medije, domače in tuje, brala alternativne, aktivistične in spiritualne članke, prebirala sem objave na Facebooku in meditirala. Želela sem namreč vsaj približno razumeti ozadje zadnjih dogajanj, ker mi ni vseeno, kam gre naš svet. Ni mi vseeno, da v 21. stoletju, ko imamo na voljo vse resurse, da bi lahko vsi živeli v miru, svobodi in dostojanstvu, ljudje umirajo zaradi nasilja, lakote, (ozdravljivih) bolezni, omejenih prepričanj.
Če pričakujete, da bom zdaj strnila povzetek mojega eksperimenta, vas bom razočarala. Zagotovo sem premalo kompetentna, da bi lahko komentirala kompleksno globalno situacijo. Sem pa ob tem spoznala eno drugo resnico. Da absolutne resnice, ne glede na to, kako si prizadevamo zanjo, ne moremo dojeti. Morda jo bomo okusili v naših zadnjih izdihih ali ko bomo potovali onkraj mavrice, do takrat pa smo vsi samo nosilci svoje subjektivne resnice. Laično si domišljam, in morda nimam prav, da je absolutna resnica skupni hologram vseh naših očiščenih, absolutnih subjektivnih resnic.
“Spoznala sem, da absolutne resnice, ne glede na to, kako si prizadevamo zanjo, ne moremo dojeti.”
Tudi subjektivna resnica je namreč večplastna in fluidna. Vsi doživljamo svet skozi svoje notranje filtre in to je naša resničnost. Najlažje jo je ponazoriti s prispodobo opazovanja okolice skozi veliko okno. Če je na našem oknu debela plast ostankov dežja in prahu, bomo videli drugačno sliko, kot če bomo steklo vsaj delno očistili. Slika se bo še bolj razjasnila, če si bomo prizadevali pomiti okno do konca. In predstavljajte si, kakšna bi šele bila podoba iste okolice, če bi jo lahko gledali pod popolnoma očiščeno stekleno kupolo!
Podobno je tudi s subjektivno resnico. Dokler jo vidimo skozi malo poro, skozi filtre različnih usedlin našega uma in čustev, je naša resnica pogosto trda in izključevalna. Ima potrebo, da se bori, dokazuje, da je potrjena. Več notranjega okna kot očistimo, več usedlin kot obrišemo, bolj se naša (ista) resnica raztegne, mehča, omogoča širši vpogled, globlje razumevanje. Takrat samo je, brez želje po odobravanju, prisotna v tišini, izražena v dejanjih. S tem se približujemo naši absolutni subjektivni resnici. In to je najvišja možna resnica, ki jo lahko razvije posameznik. Zato, da v skladu z njo najbolje opravi misijo, ki mu je bila zaupana z rojstvom. Ker so naše misije različne oziroma bolje rečeno, komplementarne, so enako komplementarne tudi naše absolutne subjektivne resnice. Vendar vsaka prispeva svoj delček v celoto holograma velike absolutne resnice, znotraj katerega se (povratno) ustvarja naš svet. Zato je tako pomembno, da ves čas iščemo in živimo svojo resnico. To je naš najboljši prispevek k boljšemu svetu.
In čeprav je tole razmišljanje samo uvid skozi moje, zagotovo še ne popolnoma čisto okno, si upam staviti svojo glavo, da v nobeni absolutni subjektivni resnici ni nasilja. Vsako nasilje pod pretvezo »resnice«, beri, pod krinko vere, moči, strahu, pohlepa, jeze itd., je le odraz težkih plasti umazanije na nekaterih filtrih. Vse naše absolutne subjektivne resnice namreč poganja najbolj čista univerzalna ljubezen do vsega in vseh. To pa je moja Resnica, ki si jo želim (do)živeti v dejanjih.
