Kako postati »da«
V času odraščanja in tudi kot odraslim nam dajejo navodila, svarila, spodbude in napotke, kako živeti, vendar nam povedo le malo ali nič o tem, kako biti avtentičen in živeti svoje življenjsko poslanstvo.
Zato je potreben uvod, ki opisuje temeljni namen procesa iskanja življenjske vizije (Life Visioning Process™). S pomočjo vizije boste namreč spoznali Sebe v sebi. V trenutku, ko boste postali Vi, boste rekli »da« vsemu, kar je. Na to potovanje bi vas rad povabil z razlago, kdaj in kako je nastal v knjigi opisan proces. Proces iskanja vizije se je rodil pri meni doma, v zasebnosti moje meditacijske sobe, prvič pa sem ga drugim razkril v svoji dnevni sobi.
Toda najprej naj vam podam kratko zgodovino. 18. maja 1985 sem diplomiral na Fakulteti Ernesta Holmesa in 1. julija istega leta sem postal duhovnik v Združeni cerkvi verskih znanosti (pred kratkim preimenovani v Središče za duhovno življenje), ki je del večjega gibanja sodobne duhovnosti. V tistem času sem bil na podlagi svoje izobrazbe za poln delovni čas zaposlen kot duhovnik in duhovni svetovalec. Poleg službe sem organiziral tudi lastne seminarje in delavnice. Čeprav sem bil registriran duhovnik in sem predaval v različnih duhovnih skupnostih, nisem imel svoje cerkve. In to je bilo zame čisto v redu! Ob koncih tedna sem bil prost, kar mi je kot očetu z dvema otrokoma in osebi, ki uživa v prostem času, ustrezalo. Ali nisem navsezadnje že v svojem poklicu dovolj časa namenil služenju drugim? Očitno je to retorično vprašanje – izgovor, s katerim sem se upiral notranjemu glasu, ki mi je prigovarjal, naj se predam, odprem in sprejmem poslanstvo, ki sem si ga dovolil prepoznati zgolj v bežnih trenutkih.
Če se morda sprašujete, zakaj sem diplomiral kot duhovnik, čeprav nisem načrtoval, da bi imel svojo cerkev, je odgovor precej preprost: uživam, kadar sem v okolju, kjer se učim. In da razjasnim, biti duhovnik obsega več kot zgolj vodenje svoje duhovne skupnosti. Nato je prišlo povabilo, ki je razburkalo umirjen tok mojih dni. Duhovna skupnost, kjer sem na povabilo nekajkrat govoril, je izrazila željo, da bi pri njih delal kot višji duhovnik, kar je bilo delovno mesto, za katero sem moral zaprositi skupaj z ostalimi kandidati. Ko je njihov odbor preučil moje kvalifikacije, sem posredno izvedel, da mojega imena niso želeli posredovati upravnemu odboru, ki je bil zadolžen za končni izbor. Zdelo se je, da bi dejstvo, da sem Afroameričan, lahko predstavljalo problem v konservativnem kalifornijskem okrožju Orange County. Ker sem s to cerkveno skupnostjo sicer imel dober odnos, sta me njihova trdosrčnost in nestrpnost močno presenetili in prizadeli. Skratka, veliko časa sem namenil temu, da sem lahko odpustil vpletenim, svoje ime umaknil s seznama kandidatov, vse iskreno blagoslovil in se ljubeče odpravil naprej.
Toda čeprav sem to storil, to ni utišalo glasu, ki je še vedno odzvanjal v mojih meditacijah, afirmativnih molitvah, kontemplacijah in celo med tuširanjem – vsakič ko sem bil v tišini, sem zaslišal glas, ki mi je govoril, da je duhovništvo moje življenjsko poslanstvo. V tem obdobju, ko sem se mu upiral, sem se pogosto spomnil na verze iz pesmi The Hound of Heaven Francisa Thompsona, v kateri deli svojo osebno in mistično zgodbo o tem, kako se je poskušal skriti pred Bogom: Pred Njim sem bežal dneve in noči, pred Njim sem bežal dolga leta. Pred njim se bežal po poteh labirinta svojega uma. V solzah in smehu sem se skrival pred Njim. Sledil mi je s trdimi koraki, a brez naglice in v enakomernem ritmu, z zmerno hitrostjo in umirjeno. Koraki so udarjali in Glas je šepetal, bolj glasen kot koraki: Vse stvari izdajo tistega, ki izda Mene.
Sčasoma sem se predal. In ko sem se, sem končno rekel »da« vsemu, kar se je želelo pojaviti v mojem življenju, skozi moje življenje in kot moje življenje. Ko sem ta »da« zarjovel pred svojim meditacijskim oltarjem, se je rodil proces iskanja vizije. Vse se je začelo s tema preprostima vprašanjema: »Kaj je moje življenjsko poslanstvo? Kaj se želi pojaviti v mojem življenju, skozi moje življenje in kot moje življenje?« Ton mojega notranjega glasu je bil nepopustljiv. Odločen sem bil, da meditacijske blazine ne bom zapustil, dokler ne prejmem odgovora. Morda se zdi, da sem pred Boga postavil aroganten izziv, toda resnica je, da sem v sebi čutil gorečo odločenost, da ne bom živel nič drugega kot svoje pravo življenjsko poslanstvo.
Poleg tega pa številne duhovne avtoritete pravijo, da se Bog že od začetka časa ukvarja z duhovnimi izbruhi jeze. Ko sem intuitivno začutil, da moram najti lastno duhovno skupnost, se nisem več mogel umakniti v kakršno koli lažno skromnost ali se skriti za izgovori, kot sta, da nisem vreden ali dovolj duhovno pripravljen. Tako sem začel točno tam, kjer sem bil, hvaležen za jasnost tega, kar se mi je razkrilo, in za vsak korak v procesu, ki me je pripeljal do tega zavedanja. V tej spontani prvi viziji sem ugotovil, da moram zbrati ekipo enako mislečih posameznikov, ki bodo postali »vizionarji« in s katerimi bomo udejanjili tisto, kar je potrebno za naslednji korak vizije. To se je zdelo precej divje, a izvedljivo.
Tako sem za izvajanje prvega procesa iskanja vizije v svoji dnevni sobi zbral ekipo ljudi, sestavljeno iz svojih sodelavcev, strank in prijateljev. Vodil sem jih skozi prvi korak, skozi meditacijo, v kateri se um in srce združita v občutenju brezpogojne ljubezni. Ko so bila naša srca odprta, sem razložil drugi korak, v katerem intuitivnem delu Višjega Jaza zastavimo vprašanje, ki je v tem primeru bilo: »Kaj je najvišji izraz duhovne skupnosti, ki je predana temu, da postane blagodejna prisotnost na planetu?« Še naprej smo meditirali o tem vprašanju in po približno dvajsetih minutah smo začeli drug z drugim deliti, kaj smo ugotovili, in to zapisali za kasnejši čas. (Predlagam vam, da imate tudi vi med procesom iskanja vizije ob sebi dnevnik, v katerega si zapisujete svoje odzive, občutke in uvide.) Imeli smo kolektivno spoznanje, da je napočil čas za ustvarjalno skupnost različnih ver in kultur, ki zajema univerzalna načela svetovnih duhovnih tradicij o naši povezavi z Virom in zakoni, ki vladajo vesolju.
Nato smo prešli na tretji korak in se vprašali: »Katere lastnosti moramo negovati, da bomo manifestirali to vizijo?« To vprašanje je ključnega pomena, saj ne moremo manifestirati ničesar, česar nismo pripravljeni utelesiti. Zato smo vprašali, kaj moramo postati, da bi bili usklajeni s to vizijo. Četrti korak je bilo zastavljanje vprašanja: »Katere lastnosti moramo opustiti, da bomo manifestirali to vizijo?« Temu je sledil peti korak: »Katere lastnosti, ki bodo služile tej viziji, že imamo?«
Preden smo drug z drugim delili odgovore na ta vprašanja, smo se lotili še šestega koraka, v katerem smo rekli kolektivni »da« temu, kar smo prejeli, in sedmega koraka, v katerem smo izrazili hvaležnost za vizijo in to, kar bo potrebno, da jo bomo manifestirali. Ob spominjanju tega izjemnega večera prejemanja vizije za to, kar je danes Mednarodno duhovno središče Agape, je moja radost še vedno enako oprijemljeva, kot je bila tedaj. Moje srce se smehlja ob spominu na nedolžnost trenutka, ko so ob koncu dneva naši finančni viri za odprtje središča Agape znašali sedemnajst dolarjev. Toda to nam ni vzelo volje. Prav nasprotno, naši duhovni viri so bili neomejeni! Novembra 1986 smo v središču Agape imeli prvo nedeljsko mašo. Šestindvajset let kasneje smo svoje duhovništvo, oddelke, dobrodelne programe, tečaje in število zaposlenih tako povečali, da podpirajo več kot deset tisoč krajevnih skupnosti in več tisoč prijateljev po vsem svetu, ki nas spremljajo prek spletnega oddajanja v živo. Ekipe za iskanje vizije nas vodijo na vsakem koraku. Nikdar nismo nehali govoriti »da« in naša vizija še vedno raste, uspeva in se razvija.
Michael B. Beckwith, povzeto iz knjige Iskanje življenjske vizije
