Mit resnice je, da je resnica univerzalna. Da svet še danes potuje po istih, ustrojenih tirnicah. Tirnicah, ki so bila začrtane davno nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami. Radi se igramo s predpostavko, da za vsako stvar na svetu obstaja neka resnica. Tista, ki bazira na dejstvih in ki jo moramo najti. Radi mislimo, da je življenje veliko več od tega, kar lahko razumemo. V duhovnih krogih hitro izveš, da veš manj kot 1% vsega, kar na svetu obstaja. Mogoče se sprašuješ, ali kje obstajajo navodila, ki detajlno opisujejo, kako postopati prav v tej ali oni situaciji. »Kje torej dobiti vso to resnico?« je vprašanje za milijon dolarjev.
Lahko vzameš v roke knjigo vseh knjig. Najbolj popularna knjiga na svetu nosi krono z razlogom. Verjetno. Če ne prideš do zaključka, da so ti stvari jasne še manj kot prej. Z jezikom prispodob, ovitih v večne modrostmi in napotke za etično in moralno življenje, seveda ni nič narobe. Zasluži si medaljo za dobronamernost. Zatakne se lahko drugje – pri (ne)razumljivosti besedila. Ta omejitev te pripelje do naslednjega spoznanja, da resnice nikoli ne dobiš na pladnju. Moraš jo odkriti sam. Ampak informacija je vsepovsod. Srečaš jo lahko na vsakem koraku. Že pred internetom je bilo informacij v obliki knjig ogromno. In če po resnici sprašuješ ljudi, hitro ugotoviš, da je vsak pameten po svoje.
Mogoče je resnica resnica zato, ker vanjo verjameš. Na podlagi izkušenj si razvil prepričanje, ki je vplivalo na tvoj pogled na svet. Je kot po meri ukrojen suknjič, ki ti paše zato, ker je tvoj. Rad ga nosiš, ker je podaljšek tvoje identitete. Za resnico imaš občutek, da je nekaj več. Da zanjo živiš. Čeprav gre mogoče zgolj za tvoja prepričanja, izkušnje in poglede – osebne nastavitve.
Čeprav vsi izgledamo sorazmerno podobno in za komunikacijo uporabljamo podobne besede, v srcu delujemo malenkost drugače. Vse, kar je vezano na notranji svet in dušo, je bolj kot v besedah razumljivo le v obliki vedenja, intuicije, prebliskov, slutenj in občutkov. O subjektivni resnici sicer lahko govoriš, vendar bolj kot o njej govoriš naglas, manj si vanjo prepričan. Ker je resnica spremenljive narave in v celoti omejena na notranjost in občutke, je tudi izredno unikatna. Karkoli misliš ali čutiš o nekom drugem, pravzaprav misliš in čutiš o sebi. Ker si namreč ti ta, ki to misel misli.
Malenkost bolj razumljiva je mogoče objektivna resnica. Tista, ki je vezana na zunanji svet. Tista, ki jo ljudje uporabljamo, da se lažje sporazumevamo in funkcioniramo v svetu. Socialni kodeksi in pravila. Preverljive informacije in dejstva, pa tudi lastna in zemljepisna imena, računske operacije, štetje dnevov in letnih časov. Obstaja pa še en tip resnice. Resnica, ki ni enkrat taka, drugič drugačna. Resnica, ki ne potrebuje nobene vere vanjo. Ne gre za človeški konstrukt, ampak za naravni zakon. Ta deluje v vsakem primeru, ali vanj verjameš ali ne. Deluje vedno in povsod. Zakon namreč ni subjektiven in po vetru, ampak objektiven in nesprejemljiv. Če stopiš iz sedmega nadstropja, te bo sila gravitacije potegnila na dno. Če ne verjameš v vročo kuhalno ploščo, poskusi nastaviti prst nanjo. Zakon je torej višja stopnja resnice.
Katera resnica je na koncu torej bolj »resnična«? Tista, ki se zdi veliko močnejša od tebe ali tista, ki jo lahko razumeš? Karkoli že verjameš, imaš vso pravico za to. Kar si prepričan, da je, to je. Podzavest pač tako deluje. In to, kar čutiš v srcu, hitreje vidiš z očmi. Če verjameš, da se stvari vedno zgodijo z namenom, potlej si za trofeje na polici hitro lahko pripišeš vse zasluge. Na koncu podzavestna misel postane tvoja resnica, potlej pa, ali jo ves preostali svet odobri ali ne. Podzavest je kot zbiralnik vsega, kar te zaznamuje na psihični, čustveni in fizični ravni. Gre za informacije, ki so naredile globoki rez v tvojo dušo, sedaj pa so skrite v tvojih mislih, čustvih, besedah in dejanjih. In to brez, da se tega sploh zavedaš.
