Odlašanje je prelaganje česa na prihodnost. Ne bi naredil sedaj, ampak kasneje. Mogoče si v planner napišeš datum, kdaj se boš tega polotil. Pred dejansko tekmo seveda rabiš miselni trening. Običajno prelagaš neko delo. Najbolj pogosti časovni odlok, ki ga ljudje uporabljamo, je jutri. Sledijo prelaganje na drug teden, mesec, leto ali nedefinirano – pač nekoč. Tako kot v megleno prihodnost prelagaš stvari, pa tudi odlašaš iz različnih vzrokov. Nekaj te drži na točki, kjer si in te ustavlja, da bi naredil premik. Odlašanje je miselno prakticiranje časovnega odloka nevedoč, da je misel kot plaz. Plaz odlašanja, ki s seboj potegne tudi vse ostalo.
Zdi se, da ko odlašaš v mislih, da se ti de facto zamika vse. Odlašanje se za um zdi še posebej sprejemljivo v primeru, ko ne veš, kaj bi. Odlašaš, ker pač nimaš odgovorov, nimaš prave informacije, nimaš prave naravnanosti in ne poznaš pravih ljudi. Vsak izgovor pride prav, čeprav je vse našteto mogoče resnica. Kako boš začel nekaj, če pa ne veš, kam greš in kaj želiš doseči?! Racionaliziranje odlašanja nosi nešteto obrazov, ampak v resnici odlašaš primarno s svojo odločitvijo. Govoriš si, da trenutno pač ni pravi čas za začetek. Svoji podzavesti pošiljaš signale, naj se še malo usede na fotelj.
Sklepali bi, da običajno odlašamo s stvarmi, ki so nam semi-pomembne. In da so na seznamu za odlašanje čisto na vrhu napisane stvari, ki se po pomembnosti nahajajo na negativnem spektru. Če bi bilo življenje logično, bi to mogoče res držalo. Odlašanje nima direktne povezave s tem, koliko ti je stvar pomembna. Lahko ti je izredno pomembna, ni pa od tega odvisen tvoj obstoj. »Nekaj narediti takoj« ali »nekaj narediti kasneje« se zdi povezano z nujnostjo. Ko nekaj ni nujno, je samo pomembno.
Kadar gre za življenje in smrt, boš naredil vse samo, da preživiš. Takrat odpadejo ABC igrice in dolgotrajno razmišljanje. Mogoče bi, mogoče ne bi. Če bi ti odneslo streho nad glavo, ne bi imel čas odlašati, da bi poklical na pomoč jutri ali sam poskušal rešiti situacijo naslednji teden. Moral bi urgirati v tistem trenutku. Narediti edino in očitno potrebno stvar. Zdi se, da se razlog za (ne)odlašanje skriva v nujnosti. Mogoče živiš v svinjaku, ampak ker ti ne kaplja na glavo, si se prepričal, da je vse OK.
Običajno prelagaš v nedefinirano prihodnost predvsem stvari, ki so ti kakorkoli pomembne. Mesto na lestvici pomembnosti je sekundarnega pomena. Lahko ti je neka stvar pomembna bolj kot vse na svetu. Ne gre pa za streho nad glavo ali eksistenčno grožnjo. Gre (zgolj) za dodatek in izboljšavo tvojega življenja. Tvoje poslanstvo, tvoj življenjski klic. Včasih imaš občutek, da moraš samega sebe dobesedno stisniti k steni in se zagrabiti za vrat. Malo manj, da ne sprožiš prisilnega postopka proti sebi, da končno narediš to (tebi-absolutno-pomembno) stvar. Zanimivo, da je treba uporabiti silo proti sebi tudi za stvari, ki spadajo v območje samo-uresničitve. Sicer bi tudi tu odlašal v nedogled.
Ponavljajoče se odlašanje lahko deluje kot neodločnost. Cincanje v loku. Ne-odločitev, ki je v resnici odločitev, se odraža kot nesposobnost sprejemanja odločitev. Nedolžna igra odlašanja se kasneje lahko raztegne v življenjski stil. Odlašanje postane stanje, kjer nič ni tako zelo nujno. Prostor, kjer nič ni tako zelo pomembno. Človeku, ki ima občutek, da je dal v življenju že zgodaj precej skozi, je prioriteta le to, da mu bije srce. Razmišljanje v stilu, da bi bilo v redu, če bi bilo, ampak istočasno ni nič narobe, če tega ni, človeka drži v stanju odlašanja. Vseeno, da v katero koli smer se nagiba nihalo, to ne vpliva bistveno na tvoje življenje.
Mogoče, da je odlašanje povezano še z eno stvarjo. Tisto, ko niti življenja vleče nekaj, kar je očem skrito. Stric iz ozadja je lahko prevzemanje odgovornosti za svoje življenje. Če ne prevzemaš odgovornosti, ne delaš nobene drame. Tiho nižaš standarde kvaliteti svojega življenja. Sprejmeš ustni dogovor, da spustiš krivuljo svojih kriterijem. Vse pomembno se tako najprej znižuje, dokler popolnoma ne ponikne v tla. Odlašanje je v tem primeru očitna izbira. Edina možna pot. To be continued…
