Konsistentnost je (samo) fina beseda za reden in kontinuiran proces. Početje iz navade. Ko delamo eno in isto stvar, smo v njej konsistentni. Kar je konsistentno, je (na nek način) enotno in stalno. Konsistentno vedenje = predvidljivo vedenje. Tako, kot je za nekoga najbolj značilno. Ponavljajoče se vedenje, ki ne odstopa od (običajnih) normativov osebe. Če torej v življenju štejejo konsistentne besede, ali to pomeni, da so še bolj pomembna konsistentna dejanja?
Konsistentnost nam (lahko) daje trajni smisel in orientacijo. Na podlagi vzorcev nam (na prst) na različnih področjih pomaga predvidevati izide. Podaja na roko, da lažje uvedemo nove vzorce, kar je v resnici super-koristno za pridobivanje novih navad. Konsistentni smo takrat, ko nekaj (konstantno) ponavljamo kot papiga. Za konsistentno osebo bi lahko označili nekoga, ki govori besede ali prakticira dejanja, ki se lahko od nje pričakujejo. Konsistentnost prinaša določeno stopnjo predvidljivosti. Ne gre toliko za naravo besed oz. dejanj, ampak bolj za to, da ta narava (nikoli) ne odstopa (od same sebe). Lahko uporabljaš svojo (zase-značilno) retoriko, bodisi prakticiraš vedenje, ki paše v tvoj koš.
Ko nekaj (redno) ponavljamo, razvijemo spomin. Način razmišljanja ustvarja miselno konsistentnost, imamo pa tudi mišični spomin, ki pride iz ponavljajočih se gibov telesa (rok, nog, specifična drža telesa). Stvari ali postopke, ki jih ponavljamo in imamo za njih “občutek”, sčasoma (popolnoma) osvojimo oz. postanemo »mojstri« v njih. Primer: ko si se prvič učil zavezovanja vezalk na čevljih, si bil izredno neroden in nevešč – ko ne veš, kaj počneš, niti ne veš, da ne veš. Po letih konsistentnega ponavljanja (ene in iste) vaje si se izuril. Podobno je z vožnjo avtomobila. Koordinacija desne roke v kombinaciji z obema nogama se sprva za večino zdi »španska vas«. Z redno prakso pa se nam način vožnje hitro »usede« in postane obvladljiv. Ali je konsistentnost prirojena ali priučena človeška lastnost?
Ker je navada v osrčju pomena besede »konsistentnost«, lahko sklepamo, da se jo da navaditi. Ali se jo lahko navadi čisto vsak, pa je drugo vprašanje. Odvisno od samodiscipline. Delanja ponovitev. Recept za osvojitev konsistentnosti se lahko sliši sila enostavno. Večkrat kot ponavljamo vaje, bolj konsistentni smo/postajamo. V primeru, da nam ponovitve delajo preglavice, si lahko dejavnost tudi zavestno osmislimo in ji dodamo vztrajnost. V kolikor ne znamo uporabiti moči svoje volje ali biti vztrajni, lahko uporabimo »samo naredi« finto. Omenjena tehnika je lahko še posebej efektivna tam, kjer za izvedbo nečesa potrebujemo dovolj samo-prepričevanja. Je pa tudi res, da ko nekaj od nas terja ogromno lastne volje, gre za bodisi neprijetno, bodisi naporno stvar. Ampak če se v »dejstva« ne poglabljamo preveč, ampak samo “odlaufamo” svojo dnevno progo, si s tem (lahko) olajšamo življenje in premagamo sebe. S svojimi kontradiktornimi mislimi, ki nas nagovarjajo, da naj danes ne gremo teči, pa opravimo že, ko se te pojavijo. Kako torej postati konsistenten?
Da nekaj počnemo konsistentno, moramo (prej ali slej) sprejeti odločitev. Odločimo se, da želimo neko stvar nadaljevati oz. jo ohranjati. To je moment, ko se dejavnost spremeni iz »občasne« v »redno«. Postane vzorec. V kolikor ne udarimo po »mizi« in ne sprejmemo te odločitve, potlej ne gre za vzorec, bolj za naključje. Tudi v primeru, ko delamo stvari, ki so nam v absolutni užitek, pride moment, ko prestopimo mejo med zabavo in delom. Občutek osebnega ali poslovnega uspeha mu prinaša tako užitke kot od njega zahteva delo, vendar vse skupaj vzame v zakup. Skladno z uspešnostjo tudi sam osebnostno napreduje.
Konsistentnost je lahko tudi (izredno) uporabna lastnost. Ne samo, da nam pomaga tako pri uresničevanju idej kot tudi praktični aplikaciji. Če vemo, da moramo svoje misli spraviti v »tek«, gremo (na način konsistentnosti) hitreje in samoiniciativno tudi v akcijo. Komur je akcija »logično« zaporedje misli, lahko uresniči več.
Ljudje, ki verjamejo v zakon privlačnosti, pravijo, da se naše želje uresničijo tako, da mi naredimo pol poti, pol pa vesolje. Gre za filozofijo, da se stvari v življenju zgodijo zaradi nas (po zakonu privlačnosti) in ne nam (usoda). Ampak tudi, če verjamemo v filozofijo, da naše misli oblikujejo našo realnost, ali da je vse že (vnaprej) določeno – nam »namenjeno«, je (vseeno) smiselno »priliti« še svoj lonček. Ziher je ziher. Tista filozofija oz. »roža«, ki na koncu (s)pije več vode, tisto (bolj) zalivamo.
