Za prvo fazo je značilna miselnost “v mojem življenju to nadzoruje mene”. To so lahko Bog, hudič, starši, DNK, negativni vidiki moje astrološke karte, karma, kozmični pojavi ali dejstvo, da sem bil rojen v napačnem delu sveta.
Mantra žrtve se glasi: ” Nekaj zunaj mene nadzoruje mojo usodo.”
Žrtve pogosto iščejo zunanje božanstvo, ki bi jih obvarovalo pred trpljenjem in težavami, ki so si jih nakopali sami. Z izgovori, racionalizacijo ali upravičevanjem svojega vedenja ne želijo prevzeti odgovornosti zase, zato prosijo in se pogajajo, da bi jih rešili drugi, na primer: “Dragi Bog, obljubim, da ne bom nikdar več pil/a alkohola, če me le izvlečeš iz te situacije.”
Žrtve pogosto verjamejo, da jim drugi ljudje in življenje želijo škodovati. S prstom vedno kažejo navzven namesto navznoter. Njihove zgodbe postanejo samoizpolnjujoče se prerokbe, ki v njihovo energijsko polje pritegnejo ljudi in izkušnje, ki še dodatno potrjujejo in utrjujejo njihov občutek žrtve. Žrtve se običajno ne zavedajo, kako si s tem, ko ne prevzamejo odgovornosti za svoje trpljenje, v resnici škodijo.
Skupna zavest
Žrtve hitro podležejo kolektivnim prepričanjem, ki jim pravimo tudi “skupna zavest”. Vzorci mišljenja, prepričanj in vedenja znotraj družin, starodavnih in sodobnih družb, družabnih krogov in organizacij prispevajo k nastanku “kolektivnega uma”. Primeri tega so vraževerja, ki so lahko preprosta, kot na primer, da “če tvojo pot prečka črna mačka, te čaka nesreča”, ali obširna, kot na primer hujskanje množic, ki vodi do strahu pred drugimi kulturami, ki se razlikujejo od naše, ali pred naravnimi nesrečami, ki naj bi bile oblike kaznovanja Zemljinih grešnih prebivalcev.
Žrtvam še ni uspelo razviti samozavedanja, odgovornosti zase in samodiscipline. Zaradi svojih mehanizmov strahu, nevednosti in otopelosti stvari počnejo, ne da bi se spraševali zakaj in kako jih počnejo.
Skozi življenje se premikajo od odziva do odziva, od drame do drame, saj menijo, da “ker se v mojem življenju odvija drama, sem”, in se pritožujejo vsakomur, ki je pripravljen poslušati, kako jim je življenje spet vrglo polena pred noge.
Če ostanemo v mentaliteti žrtve, s tem dajemo moč zunanjim dejavnikom, ki narekujejo, kdo moramo biti, kaj lahko in česa ne smemo početi ter kje je naše mesto v svetu.
Vitalna življenjska energija, ki bi jo lahko uporabili za ustvarjalnost, radost, spokojnost, refleksijo, velikodušnost, duhovno rast in samostojno razmišljanje, se izgubi zaradi neprevzemanja odgovornosti zase.
Posamezniki z zavestjo žrtve se ne zavedajo, da že imajo vse, kar je potrebno za aktiviranje svoje moči soustvarjanja, pozitivnega vplivanja na življenjska področja in prepoznanje vizije za naslednji korak.
Ogledalo samorefleksije
Prepoznanje načinov, na katere se žrtev manifestira v vas, je pot do tega, da jih premagate in izpustite. Praksa samorefleksije je dragoceno ogledalo, v katerem se vam bodo razkrili zavestni in nezavedni vzorci, ki so prisotni v vsaki od štirih faz….
