Lakota po pozornosti

Lakota po pozornosti

Pred kratkim mi je stranka takole slikovito opisala, kaj jo muči: »lakota po pozornosti in ljubezni«. Se mi zdi, da vsi imamo to lakoto. Kaj menite?

Ljubezen in pozornost sta temeljni sestavini odnosa, v katerega je vpeta ljubezen oziroma čustvena komponenta.

Ko se dojenček rodi, je nemočen in je v celoti odvisen od pozornosti staršev, predvsem mame in od ljubezni, s katero obdajo dojenčka bližnji, saj mu to predstavlja varnost in socialno sprejetost. Od tega je malo bitje odvisno in je eden od pomembnih pogojev zdravega oblikovanja lastne vrednosti in samospoštovanja, ki se kasneje razvija skozi dekade v odraslo osebnost, ki pa sicer deluje ponovno na principu pozornosti in ljubezni, predvsem v partnerskem odnosu, v katerem je prvo čustvo ljubezen oziroma zaljubljenost.

Pride gospa malce po štiridesetem letu starosti. Ravnokar doživela veliki ljubezenski kolaps, ko je grozila partnerju, da bo odšla in je pakirala kovčke že desetič v zadnjih dveh letih, a tokrat se je prvič zgodilo, da ni prišel za njo in je ni prosil, naj ostane temveč je bil tiho in čakal, da res odide. Ne javlja se ji več na telefonske klice ali sporočila, komunikacija z njegove strani je zamrznjena. Napisal ji je zgolj elektronsko sporočilo, da takole ne more več z njo živeti, da ima za vsako malenkost živčni ali celo histerični izpad, kar ga zelo moti, da ničesar pri svojem vedenju ali izbiri besed ne spremeni, četudi jo je stokrat prosil, naj izbira besede, ko sta se kregala. Sporočal ji je, da je čustveno utrujen in izčrpan od vsega nakopičenega čustvenega izsiljevanja z njene strani. Da jo ima rad, a da sta očitno toliko nekompatibilna ali pač preveč različna v tem trenutku, da ne vidi več možnosti nadaljevanja resne zveze. Gospo je to sesulo, ker ima bivšega partnerja res rada, tudi biološka ura ji že pošteno nagaja in sedaj ostaja spet samska, kot že večkrat do sedaj.

Ugotovili sva, da je ona skupni imenovalec več različnih moških, ki pa so jo vsi dali na čevelj slej kot prej, a ji še nihče ni tako jasno povedal, da jih je izčrpala s svojim trmarjenjem v svoj prav, ni slišala njihovih razlag temveč neprestano ponavljala svoj prav in zgolj lastno resnico, a v resnici že celo življenje išče pozornost in ljubezen, ki ju ni užila od mame in očeta.

Mama je bila čustveno zelo hladna in je bila navdušena zgolj nad mlajšim bratom, nje kot da ni bilo. Oče ga je rad preveč popil in bil verbalno grob do mame, kar je kot majhna deklica poslušala zelo pogosto, četudi si je v postelji ponoči zatiskala ušesa, da ju ne bi slišala. Oče ji je govoril, da iz nje ne bo nič, da ni za nič sposobna in da naj mu kar izgine izpred oči. Gospa ima narejen doktorat in je zelo uspešna v svojem poslu, a od očeta ni nikoli prejela pohvale ali priznanja, torej pozornosti in da, ljubezni.

Gibalo nas vseh kot socialnih bitij je ravno pozornost, ki si jo namenjamo in s tem vemo, da smo drugi osebi pomembni in da je rada v naši družbi, tista osnovna esenca našega vedenja, kdo smo in kakšne so naše kvalitete.

Drugi ljudje nam zrcalijo našo vsebino tako, da se radi z nami družijo ali pa jim ni mar za nas. Boleče je, če si želimo ljubezni in pozornosti od ljudi, s katerimi smo vpeti na emocionalnem nivoju, a tega ne dobimo nazaj. S tem dobimo sporočilo, da nismo vredni ljubezni, da ni soljudem mar za nas oziroma za to, kako se počutimo, kaj si želimo in kaj potrebujemo.

Pri tem bi postavila tudi obratno vprašanje: ali smo mi sami dovolj pozorni in ljubeči do nam dragih ljudi?

Naša gospa ima še vedno zelo rada njega, a mu ni znala dajati dovolj iskrene ženske ljubezni, kot jo je on potreboval od svoje partnerke. Tudi zato se je oglasila pri meni, da se tega nauči. Vse se da, če se le hoče.

V branje priporočam knjigo Iskreno o osebni rasti >>
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica.
No Tab Selected
No Tab Selected
Deli to s prijateljem