Inspiracija je poživljajoč občutek, ki te pričaka nepričakovano kot parkirni listek mestnega redarstva na sprednjem steklu avtomobila. S to razliko, da te presenečenje izza ovinka spravi v dobro voljo. Črno-beli svet kar naenkrat dobi barve. Snop sončne svetlobe pokuka izza črnih oblakov. Ptice zunaj se začnejo oglašati. Vse skupaj se čuti kot pomlad. Trenutni preporod, katerega center se počutimo, da smo. Govorimo o magični moči inspiracije.
Ko inspiracija potrka na vrata, seveda vstanemo in ji odpremo vrata. Zmožnost priti do ideje, se z njo ukvarjati, jo oblikovati ali na novo definirati, jo gledati rasti in jo razvijati – to je (verjetno) eden boljših občutkov na svetu. Inspiracija takrat postane kreacija. V praksi to deluje, kot da bi imitirali boga, kar (pravzaprav) naredimo vsakič, ko se uspemo uspešno izraziti. »Nekaj iz ničesar« proces je lahko (skrajno) zabaven, saj deluje, kot da iz zraka potegnemo nekaj, kar predhodno ni obstajalo. Svojo inspiracijo (iz nič) uspemo (v nekaj) kultivirati. Ko prepoznamo notranji klic ter se nanj odzovemo, nas zajame motivacijski občutek inspiracije.
Inspiracija se čuti, kot da bi nas v tistem trenutku prevzelo nekaj večjega od nas. Nekaj mogočnega, ki se želi izraziti in nas uporabiti za orodje. Če smo bili prej (z glavo) nekje drugje, smo trenutno (polno prisotni in prisebni) tukaj. Skupaj s to idejo, za katero niti ne vemo točno, kaj je. Inspiracija običajno deluje kot misterija. Sploh, ker ne vemo, kaj je in kakšna je njena vrednost. In čeprav ne vemo, s čim imamo opravka, nas zanima, kaj vse lahko ta (skrivnostna) ideja postane. Raziskujemo jo, se z njo ukvarjamo in na ta način vse bolj (tudi) vemo, zakaj nas je inspiracija prvotno obiskala. Podoba oblikuje sporočilo. To nam daje krila, ker skozi spoznavanje ideje (pravzaprav) spoznavamo sebe.
Inspiracija je (sprva) odprto obzorje. Čeprav je povezana z nami oz. našim doživljanjem sveta, je v resnici vprašanje vseh vprašanj, iz kje izhaja. Ne glede na to, kako dobro znamo nanj odgovoriti, gre za vprašanje, ki ostaja večno neodgovorjeno. Na kakšen način nas najdejo ideje? Ali uvidi izhajajo direktno iz nas? Ali pa nas samo obiščejo v skladu s tem, kar razmišljamo in čutimo, mi pa takrat prepišemo lastništvo nase? Zdi se, da skozi navdih vidimo skrite kotičke naše duše. Kar naenkrat imamo dostop do stvari, ki so sicer varno pospravljene v naših miselnih škatlah. Škatle, za katere niti ne vemo, da obstajajo, nam tako razkrivajo novo vsebino. Ozaveščanje nezavednega.
Inspiracija se zdi vseprisotna – kot zrak ali energija. Ljudje pa smo njen medij. Zdi se, da jo ni možno »na ukaz« aktivirati, ustvariti ali uničiti, pridobiti ali izgubiti. Samo je – nenehno prisotna in večna, vedno na čakanju, da po njej posežemo. Očitno je nekaj, kar je v nas, čeprav se nam včasih zdi, da jo moramo poiskati in pridobiti (od zunaj). Dobesedno leži na tleh, samo skloniti se moramo in jo pobrati (iz dna duše). Ali lahko tudi izgubimo ali poškodujemo svojo inspiracijo?
Ideja, da lahko izgubimo svojo inspiracijo, je na mestu in nora istočasno. Namreč, bolj kot se z inspiracijo igramo, več se nam zdi, da jo imamo. Lažje jo ujamemo in ji damo obliko. In obratno – če ni aktivirana, lahko zgleda, kot da je nimamo. Določene stvari v življenju ponavljamo in prakticiramo bolj kot druge. Za tiste, ki jih puščamo na stranskem tiru, nas začne skrbeti, da smo izgubili spretnost oz. da niso več del nas. »Kar ne uporabljaš, izgubljaš«, lahko tukaj deluje resnično. Čeprav inspiracija vedno obstaja, pa to ne pomeni, da se je vedno zavedamo. Včasih se počutimo kilometre stran od tega, da bi se počutili navdihnjene. Iz kje pa pravzaprav pride inspiracija?
Sklepajmo, da je človeški potencial (domnevno) veliko večji kot se nam prikazuje. Naše glave (vedno in vsepovsod) izvajajo ribolov za inspiracijo. Vse na svetu deluje kot oddajni stolp, ljudje pa smo antene, ki lovijo najboljši signal. Največji ocean inspiracije je mogoče podzavestni um, kolektivni um ali kolektivno nezavedno, univerzum ali vesoljni um (kakorkoli ga že okličemo). Vsak navdih od nekje pride, vendar ga mi z našo »anteno« (pozornostjo) privabimo k sebi. To, kar pokličemo, je na nek način vedno pravo. More biti, ker je to, kar tisti trenutek oddajamo. Nekaj, kar pride iz naše globočine, pač ne more biti napačno. Naša podzavest nato izbere pravi način za izraz našega navdiha. Zdi se, da gre pri inspiraciji za intuitivno izražanje. Izražanje po nareku intuicije spominja na avtomatski notranji govor v stilu prostega toka (brez vmešavanja razuma in logike).
Ker se vsaka inspiracija izrazi skozi nas, ljudje pa se pogosto izražamo, ima vsak človek svojo retoriko. Skozi svoje misli, besede, občutke in čustva si oblikujemo koncept »jaz«, kar prepoznamo kot splošen občutek o sebi. Mogoče tako vsak trenutek – nezavedno vedno ustvarjamo, in to v skladu s svojim navdihom. Da ni nobene potrebe po tem, da obupno iščemo, da nas navdih »pošlata«. Tudi, ko nam produkti naše inspiracije niso všeč, še vedno kreiramo. Ostajamo vpeti v krog inspiracije tudi, ko nismo pri volji, da bi sploh kreirali. In to, kar nas navdihuje, na nek način tudi vedno preživi.
