Izurite se v božansko bojevnico

OGLAS

Celovite ste. Močne ste. Božanske ste.

Mar ob prebiranju teh besed občutite, kako vam njihova resnica odzvanja v kosteh? Ali pa namesto tega občutite dušečo težo samoobsojanja in dvoma o sebi? Nemara imate globoko v sebi vcepljeno prepričanje, da niste dovolj dobre, in ste posledično poskušale vse življenje do popolne izčrpanosti iskati vrednost zunaj sebe?

Če se ne ljubite in ne cenite z vsakim vlaknom svoje biti, če se naprezate, da bi se polastile svoje lastne moči in strasti, če bi vam prav prišlo več radostnega poigravanja in preproste navzočnosti v vašem lastnem življenju, potem je čas za notranjo revolucijo. Čas je, da zase terjate energijo božanske bojevnice.

Kot ženske smo izurjene, da iščemo svojo celost in vrednost ter najdemo ljubezen skozi druge. Pred petdesetimi leti so ti drugi, za katere so nam govorili, da nas bodo izpopolnili, pomenili zgolj moža in otroke. Danes pa drugi, ki nas dela vredne, lahko pomeni ljubljeno osebo, kariero ali celo prizadevanje na izbrani duhovni poti. Redko se vidimo kot popolne natančno takšne, kot smo. Pogosto utemeljujemo svojo vrednost s tem, kdo nas ljubi ali nas ne ljubi, s tem, da moramo shujšati za nadaljnje tri ali pa sedem kilogramov, in s tem, ali smo sposobne žonglirati s tremi nalogami hkrati, medtem pa ostajati nasmejane.

OGLAS

Nova ženska revolucija je evolucija iz osredotočenosti na zunanji svet v osredotočenost na notranji svet. Ko pritegnejo našo pozornost strašljivi ‘moram’, ‘kaj pa, če’ in ‘ne smem’, tedaj zapravljamo energijo in se prenaprezamo ugotoviti, kaj je za nas res pristno. Ko vnovič usmerimo pozornost k odkrivanju, kdo smo znotraj, namesto da se ukvarjamo s tem, kdo si želimo, da bi bile, ali kdo se nam zdi, da bi morale biti, začnemo stopati po sveti poti preobrazbe proti svoji prirojeni, pristni in utelešeni moči. To je pot božanske bojevnice.

Začnimo torej na začetku. Ironično je, da pri prvem koraku na tej poti ne gre za pridobivanje uvida ali doseganje novega stanja biti. Prej bi lahko rekli, da ta korak zahteva od vas odpovedovanje nekaterim stvarem, ki ste se jih dolgo, dolgo oklepale.

Pravo vprašanje je: »Ali moja zgodba povzroča notranjo in zunanjo dramo ali pa mi prinaša mir in izpolnjenost?« Tisti notranji glasovi, ki pravijo: »Nisem dovolj bistra, nisem dovolj lepa, ne hodim dovolj med ljudi« idr., so zmotna pojmovanja, na katerih se utrdi omejujoča struktura prepričanj, ki jih gojimo.

Za številne ženske velja, da smo si te zgodbe pripovedovale že tako dolgo, da jih same nič več ne prepoznamo kot zgodbe, temveč jih sprejemamo kot dejstva. Vendar nič ne bi moglo biti dlje od resnice!

Če ste pripravljene prenehati oklepati se svojih omejitev, potem je prvi korak ta, da odslovite prepričanje o tem, da ste žrtev ali mučenica. Če nase gledate kot na nemočno ali če verjamete, da morate biti nekaj, kar niste, da bi vas drugi lahko sprejeli, potem bodo te zgodbe obvladovale vaše življenje in opredeljevale vašo resničnost.

Čas je, da se razkrijete in odvržete vsakršno masko ali varovalni oklep, za katerim se skrivate, in polno izkusite svet. Pripravljene morate biti, da z razprtimi rokami odslovite preteklost in se predate prihodnosti. Najpomembneje pa je, da morate biti pripravljene odpovedati se tistemu, kar mislite, da ste, in namesto tega sprejeti tisto, kar ste res.

V mitološki zgodbi o junaku se en sam moški poda v svet, da si poišče bogastvo, se spopade z zlom, ob tem reši žensko ali dve in med premagovanjem vseh ovir kaže svojo moč. V sodobni zgodbi o junakinji božanski bojevnici se ena sama ženska poda v svet, da najde samo sebe, se spopade s strahom in dvomom, vnovič terja zase svojo moč in živahnost, ob tem pa kaže moč svojega sočutja in silovite ljubezni.

Kot junakinje enaindvajsetega stoletja moramo na popotovanju do osvoboditve svojega resničnega jaza premagati preobilico ovir in pobiti številne demone. Živimo v obdobju, ko so stres, samoprezir, samozloraba in odvisnost normalni pojavi, ko so spolna, čustvena in fizična zloraba vse preveč navzoče. In četudi smo blagoslovljene, ker so naše babice in matere pred nami utrle pot za žensko osvoboditev in osebno svobodo v zunanjem svetu, ko so se bojevale za stvari, kot so na primer volilna pravica in enakovredne možnosti za delo, so številne med nami še zmeraj vklenjene v okove, ko se trudijo izpolnjevati standarde ter zadostiti prepričanjem in idealom, ki si jih ženske nismo postavile same.

Knjiga Izurite se v božansko bojevnico poskuša odkriti, kdo ste v resnici in kaj si v resnici želite. Oborožene s tem védenjem lahko ustvarite zunanjo resničnost, ki se pristno ujema z notranjo samopodobo.

Preobrat iz osredotočenosti na druge v osredotočenost vase pa terja pogum. Lažje je slediti tistemu, kar že poznamo, ostati varne v domačem okolju. Vendar na poti božanske bojevnice ni nobene matrice, ki bi ustrezala vsem, ni kalupa, ki bi mu lahko sledile, ni zastonjske prepustnice v ječo in iz nje, ni viteza na belem konju, ki bi vas rešil, ni uresničenega mojstra ali ljubečega guruja ali mogočnega šamana, ki bo v vas v hipu prebudil zavedanje, kdo v resnici ste. To je potovanje, ki ga boste morale opraviti same, vendar vas bodo obdajali sestre in bratje, ki vas bodo podpirali, da boste zmogle obrniti se vase in očistiti vsakršne ostaline, hrup, stagnacijo ali enoličnost ter razodeti sijoči dragulj same sebe.

Dobra novica je, da nikdar ni prepozno postati resnično to, kar ste. Natančno to zdaj potrebuje ves planet: vas, stoodstotno vas.

Vsepovsod po svetu, od Afrike do Bližnjega vzhoda in vseh treh Amerik, se ženske postavljajo v ospredje, da bi nazaj vase povabile svoj pristni, ustvarjalni, čudovito edinstveni jaz. Levimo se iz starih, zbledelih oblačil vojne, nadvlade, tekmovalnosti, ljubosumja in zatiranja.

Vzpenjamo se kakor sonce ter mogočno in svetlo sijemo kakor polna luna. Pritrjujemo moči silovite ljubezni, sočutja, nenehne pristnosti in ranljivosti. To so atributi naše bojevniške osredotočenosti in božanske radosti.

Vnovično terjanje ženske pristnosti nas ne dela bolj razvitih od moških ali boljših, kot so tiste naše sestre, ki v življenju izhajajo iz udomačenosti namesto iz svoje biti. Kot človeška bitja smo si vsi enaki, vsi smo dragoceni.

In vsi smo celoviti. Včasih se zgolj tako izgubimo v megli svojih samoomejujočih verovanj, da potrebujemo vodnika, ki nas odvede nazaj v svetlobo brezpogojne ljubezni do samih sebe in do samosprejemanja.